Dva meseca pod vodo: Življenje običajnega ruskega podmorničarja

Prvi potop

Vsaka podmorniška posadka mora prestati iniciacijo. Jaz sem za krst dobil čisto osnovno nalogo: piti sem moral morsko vodo iz kabinske svetilke. Morska voda je zelo grenkega okusa in ti stisne obraz. Nato sem dobil ročno napisano potrdilo, da sem postal podmorničar.

Ponekod ritual spremlja tako imenovani »poljub macole«. Moraš poljubiti težko macolo, ki visi s stropa, medtem ko se ladja maje. V tem obredu ne vidim nobenega smisla, vendar se tukaj ne sme ugovarjati – to je prvo pravilo, ki se ga naučiš, ko prideš na krov.

Služenje

Vsaka raketa nosi 10 bojnih konic, ki imajo lahko vsaka svoj cilj. Vsaka konica po moči ustreza 5-6 bombam, ki so padle na Hirošimo.

East News/AFP

Skoraj vsaka podmornica ima dve posadki. Ko gre ena posadka po opravljeni službeni poti na obvezen počitek, pride na vrsto drugo. Posadke običajno prebivajo na podmornici od 50 do 90 dni.

Najprej je na vrsti urjenje, ki lahko vključuje komunikacijo z drugimi ladjami, ko je podmornica po vodo, pa tudi strelske treninge. Ko so uspešno opravljene vse praktične vaje, je na vrsti za bojno dežurstvo.

Med mojim rokom smo večino časa patruljirali pod ledenim pokrovom Severnega tečaja, da podmornice ne bi opazili iz vesolja. V čistih vodah lahko sateliti odkrijejo podmornico tudi med plovbo na globini 100 metrov.

Morali smo patruljirati na območju v nenehni pripravljenosti, morali smo biti tudi pripravljeni uporabiti naša orožja, če bi za to prejeli ukaz. Ena podmornica s 16 balističnimi raketami lahko na primer sesuje v prah Veliko Britanijo.

Vsaka raketa nosi 10 bojnih konic, ki imajo lahko vsaka svoj cilj. Vsaka konica po moči ustreza 5-6 bombam, ki so padle na Hirošimo. Tako smo tedne in tedne preživljali sedeč na 800 bombah iz Hirošime.

Življenje na krovu

Bivanje v zaprtem prostoru je lažje z dobro ekipo.

Sputnik

Bivanje v zaprtem prostoru ni tako težko, kot se sprva zdi, zlasti zato, ker si med osemurnimi izmenami večino časa s čim zaposlen, vedno moraš spremljati podatke, senzorje, delati zapiske itd. Vsak dan ob okoli treh popoldne mora vsak počistiti svoje določeno območje. Nekateri morajo odstraniti prah z nadzorne plošče, drugi morajo počistiti stranišča.

Najbolj žalostno je to, da ko enkrat dobiš mesto na podmornici, ki ga moraš čistiti, si obsojen nanj za celotno obdobje svojega služenja. Če si zadolžen za stranišča, tako vsak dan čistiš stranišča.

Vsaka od treh izmen ima obroke ločeno in ljudje iz različnih izmen med seboj praktično ne komunicirajo. Izjema so skupna srečanja ob tekmovanjih in praznikih. Prosti čas na podmornici si krajšajo s turnirji v šahu in dominah, včasih se vrtijo filmi. Športne aktivnosti, kot so dvigovanje uteži ali delanje sklec, so prepovedali zaradi zraka, ki je umeten – povečana prisotnost CO2 ob večji fizični aktivnosti slabo vpliva na srce.

Hrana

Podmorničarje hranijo zelo dobro. Mi smo navadno imeli skuto, med in marmelado za zajtrk, kosilo je obvezno vključevalo rdeči kaviar in jesetrov file. Dnevna norma vključuje 100 gramov (100 mL) suhega rdečega vina, košček čokolade in ribe voble.

Ko je v sovjetskih časih potekala razprava, kako bi izboljšali apetit podmorničarjev, se je medicinska komisija razcepila med zagovornike piva in zagovornike vina. »Vinarji« so zmagali, a je vobla, ki gre odlično s pivom, iz nekega razloga vseeno ostala v jedilniku.

Pravila

Pravilniki so na krovu kot biblija. Včasih se jih spoštuje tako rigorozno, da lahko stvari postanejo absurdne. 33. člen pravilnika o urjenju v ruskih oboroženih silah na primer določa, da sme vojak v službi teči samo takrat, ko dobi povelje: »Teci, marš!«

Enkrat je želel namestnik poveljnika divizije obiskati stranišča, a je naletel na zaklenjena vrata. Prvemu častniku je ukazal, naj jih odklene. Ta pa je sedel obrnjen s hrbtom proti nadrejenemu in ni reagiral. Nadrejeni oficir je ponovil ukaz: »Prvi častnik, prinesi ključ, teci!« Še vedno ni bilo odziva. »Teci! Ne slišiš? Rekel sem teci, kaj še čakaš?« Neodzivni mož je odgovoril: »Tovariš stotnik prvega ranga, čakam na povelje: 'marš!'«

Poveljniki

Poveljniki so si med seboj različni, a morajo vsi vzdrževati svojo avtoriteto, zato si lahko predstavljate, da bi bil ob neupoštevanju ukazov ali ugovarjanju opomin še najmilejša kazen.

Med mojimi poveljniki je imel najbolj barvit značaj stotnik prvega ranga Gaponenko. Nekoč se je spustil z mosta, nas pogledal in vprašal: »Kaj vi tu počenjate?« Odgovorili smo, da smo trenirali formacijske manevre in smo nameravali koordinirati akcije z drugim plovilom, št. 685.

Nenadoma je poveljnik zgrabil mikrofon: »Št. 681 sporoča št. 685, izključite motor.« Takoj je prišla replika: »Št. 685 sporoča št. 681, ne moremo, prejem.« Gaponenku to ni bilo niti malo povšeči: »Takoj ugasnite motor, to je ukaz!«

Samo še bolj vztrajna replika je prišla: »Ponavljam, ne morem, prejem.« Gaponenku se je odtrgalo: »Ukazujem, da takoj izključite motor, me slišite? Tukaj govori stotnik prvega ranga Gaponenko! Obesil vas bom z ritjo navzgor, ko se vrnete v bazo!« Nastala je neprijetna tišina.

Nato se je oglasil radijski operater, napol mrtev od smrti. Zašepetal je: »Tovariš stotnik prvega ranga, opravičujem se, jaz sem naredil napako. Moramo se koordinirati s št. 683, št. 685 je letalo.« Gaponenko je udaril po pultu, odvihral ven in se do prihoda na površje sploh ni več pojavil.

Prispevek je skrajšana različica članka, ki je bil prvič objavljen v ruščini na portalu The Village.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: 49 dni pekla na morju: Zgodba sovjetskih mornarjev, ki jih je rešila ameriška ladja

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.