49 dni pekla na morju: Zgodba sovjetskih mornarjev, ki jih je rešila ameriška ladja

Ashat Ziganšin, Filip Poplavski, Anatolij Krjučkovski, Ivan Fedotov

Ashat Ziganšin, Filip Poplavski, Anatolij Krjučkovski, Ivan Fedotov

Rudolf Kučerov/Sputnik
Pred skoraj 60 leti so bili štirje sovjetski mornarji prisiljeni pluti po Pacifiku skoraj brez hrane in upanja. Kljub temu so prikazali izjemen pogum in vztrajnost. Čeprav je bila hladna vojna na vrhuncu, je pomoč prišla z ameriške letalonosilke. Štirje mornarji so na koncu postali heroji na obeh straneh Atlantika.

Reprodukcija risbe Na nevihtnem oceanu Gorpenka in Denisova iz albuma posvečenega štirim sovjetskim mornarjem

"Okoli 9. ure zjutraj se je nevihta okrepila, jeklena vrv se je strgala in barko je odneslo proti skalam in odprtemu morju … Sporočeno mi je bilo, da bomo čez tri ure ostali brez goriva. Odločil sem se, da bom z ladjo nasedel. To je bilo zelo tvegano, vendar nisem imel druge izbire. Prvi poskus je propadel in zadeli smo ob skalo … Skoraj smo se razbili, vendar smo se na koncu izvlekli, kljub temu da je nastala odprtina, skozi katero je v ladijsko strojnico pritekala voda. Za skalami se je kazala peščena obala in ladjo sem usmeril proti njej. Skoraj smo jo že dosegli, potem pa je ladja podrsala po dnu. Ostali smo tudi brez goriva, motorji so obstali in ladjo je začelo odnašati na odprto morje." S temi besedami je narednik Ashat Ziganšin pred nekaj leti opisal začetek 49 dni dolge odiseje, ki se je začela 17. januarja 1960. Vse to se je odvijalo na ruskem Daljnem vzhodu na enem izmed Kurilskih otokov med raztovarjanjem tovorne ladje.

Skoraj brez hrane

Reprodukcija risbe Ashat Ziganšin kuha večerjo Gorpenka in Denosova iz albuma posvečenega štirim sovjetskim mornarjem

Na krovu so bili samo štirje. Razen Ziganšina so bili še trije vojaki, Filip Poplavski, Anatolij Kručkovski in Ivan Fedotov. Majhno barko T-36 je odneslo več kot 2.000 km daleč. Radijske zveze niso imeli, saj se jim je pokvarila. Odprtino, ki je nastala, so sicer uspeli popraviti dokaj hitro, vendar so imeli precej bolj resen problem – bili so skoraj brez hrane. Štruca kruha, nekaj graha in prosa, vedro krompirja in kozarec z mastjo je vse kar so imeli. Bilo je tudi nekaj vode za hlajenje motorjev. Ta je bila sicer pomešana z nekaj rje, vendar ni bila slana.

Kmalu so ugotovili, da pomoč ne bo prišla prav kmalu. Ziganšin je našel časopis, kjer je pisalo, da so vode, kamor jih odnaša, zaprte za ladje, saj naj bi se tam izvajala testiranja raket. Četvorica je zato začela s strogimi racijami hrane. Najprej so jedli enkrat dnevno. Vsak je dobil skodelico juhe, ki so jo pripravili iz nekaj krompirjev in žlice masti. Trikrat dnevno so popili nekaj vode.

Nobenih prepirov

Izčrpani Filip Poplavski (levo) in Ashat Ziganšin (v sredini) pripovedujeta svoje izkušnje ameriškemu vojaku na krovu letalonosilke Kearsarge.

23. februarja jim je zmanjkalo hrane. Poskusili so naloviti nekaj rib, vendar jih je odnašalo na območje, kjer so jih obkrožali samo meter in pol veliki morski psi. Ni jim preostalo drugega, kot da kuhajo in jedo usnjene čevlje, pasove in usnjene dele harmonike. Na koncu so postali zelo šibki in začeli halucinirati.

Najbolj presenetljivo je bilo to, da so kljub vsemu uspeli obdržati visok nivo morale. "Vse do konca ni bilo panike ali depresije. Kasneje mi je nek mehanik ladje Queen Mary, ki nas je prepeljala iz ZDA v Evropo, povedal, da se je nekoč tudi sam znašel v podobni situaciji. Po močnem neurju ladijski radio ni deloval dva tedna. Od 30 članov posadke jih je nekaj umrlo. Vendar ne zaradi lakote, pač pa od strahu in stalnega boja za hrano in vodo," se spomnja Ziganšin. Na ladji T-36 pa temu ni bilo tako. Vse zaloge so si enakomerno razdelili.

Strah pred dezerterstvom

Štirje sovjetski mornarji, fotografirani po prihodu v San Francisco

7. marca jim je ostal samo še kotel z vodo, en usnjeni škorenj in tri vžigalice, ko jih je na njihovo neverjetno srečo našla ameriška letalonosilka Kearsarge. Sovjetski mornarji najprej niso želeli zapustiti ladje in so se nadejali, da jih bodo Američani oskrbeli s potrebnim gorivom in hrano.

Kasneje so si premislili in stopili na krov ameriške ladje. Potem ko so pojedli, so zaspali za več dni. Ko pa so se zbudili, so se prestrašili, saj so dojeli, da se nahajajo na ameriški ladji, svojo barko pa so izgubili. Bali so se, da jih bodo po povratku domov razglasili za dezerterje.

Več kot heroji

Predsednik Izvršnega komiteja Moskovskega mestnega sovjeta Nikolaj Bobrovnikov (v sredini) pozdravlja

Skrbi mornarjev pa so bile odveč. Kmalu je eden glavnih sovjetskih časopisov objavil članek z naslovom Močnejši od smrti, ki je govoril prav o njih. Postali so heroji, tako v ZSSR kot v ZDA. V San Franciscu so bili pričakani kot junaki, župan pa jim je podelil simbolični mestni ključ. Podobno je bilo v New Yorku in še bolj veličastno v Sovjetski zvezi.

V Moskvi jih je sprejel obrambni minister, imeli pa so še mnogo sprejemov na različnih koncih. Njihovi obrazi so bili na naslovnicah vseh časopisov in revij, o njih so pisali celo pesmi. Eno je napisal tudi izjemno priljubljen pesnik in pevec Vladimir Visocki. Pojavila se je pesem z naslovom Ziganšin-boogie, ki vsebuje besede: "Ziganšin je pojedel svoj drugi škorenj". O mornarjih je bil posnet tudi film.

Štirje mornarji so postali pravi narodni heroji, katerih zgodbo je zasenčil šele Gagarinov polet v vesolje aprila naslednjega leta.

Preberite še: Zakaj so sovjetski ribiči rešili posadko ameriškega vohunskega letala?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke