Zakaj zapuščena območja na ruskem Uralu privlačijo tuje urbaniste? (FOTO)

Maksim Tarasov/Inštitut Strelka
Tuji študenti so obiskali eno od najmračnejših zapuščenih industrijskih območij v Rusiji in pojasnjujejo, zakaj si ponovno želijo tja.

Mladi raziskovalci iz 16 držav so preučili vrsto industrijskih območij v Čeljabinski regiji, med njimi tudi tovarno magnezita v Satki, odprte kope v Karabašu, ki izgledajo kot iz nekega drugega sveta, in ogromen rastlinjak v Čurilovu. Na podlagi svojega potovanja so pripravili serijo dokumentarnih filmov in za naš portal pojasnili, kaj jih je na Uralu najbolj navdušilo.

Karabaš

Igor Sladoljev (30) iz Hrvaške pravi, da so se osredotočali na posamezne »mogočne in nenavadne objekte«, kot so rudnik in tovarna magnezita v Satki in tovarne v Miassu in Čeljabinsku. A največji vtis je nanj naredil rudnik bakra v Karabašu. »Rudniški sistem transporta z jeklenico se razteza po celotnem območju kot nekakšna smučarska žičnica. Lahko bi pomislili, da gre za vzpenjačo, če le ne bi bil sneg tako rumen kot gorčica.«

Karabaš

»Vsakič, ko smo se ustavili ob poti, smo kraj ali mesto občutili precej močneje in bolj neposredno, kot je mogoče prikazati na filmu,« pravi Igor. »Ena od takšnih lokacij je bila bencinska črpalka na meji med Evropo in Azijo blizu kraja Zlatoust in tamkajšnjega znamenitega obeliska z napisom Evropa-Azija.«

Magnezit Satka

Indonezijskega arhitekta Našina Mahtanija (27) je navdušila raznolikost uralske pokrajine: »Bilo bi super, če bi lahko preživeli več časa v rudnikih in se pogovarjali z domačini, ki živijo v okolici. Tako bi bolje spoznali, kako se je to območje sčasoma spremenilo in, kar je posebej pomembno, kako so te spremembe doživljali ljudje, ki so jim bili priče vsak dan,« pravi.

Sophia Pia Belenki (29), urbanistka iz Amerike, pravi, da so jo tukaj seznanili z ruskim têrminom »monomesto« (mesto, ki obstaja zahvaljujoč enemu velikemu obratu). Sama prihaja iz mesteca, kjer je prevladovala proizvodnja sira. Po njenih besedah bi lahko za monomesta označili mnoga od teh, ki so jih obiskali, saj v njih prevladuje ena gospodarska panoga. Sophia dodaja, da jo to nekako spominja na velike ameriške kampuse, kot je tisti od Googla: »Tehnično gledano to niso mesta, a kampus delavcem zagotavlja stanovanjski prostor, šolske ustanove, telovadnice in restavracije. Na nek način so mnogi tehnološki kampusi kot nova mesta, ki podpirajo svoje delavce in jih spodbujajo k maksimalnemu angažmaju in produktivnosti,« razlaga.

Karabaš

Velikanski rastlinjak Čurilovo se je še posebej vtisnil v spomin arhitektu iz Grčije Georgeju Pampatajakistu (27). »To ’tovarno zelenjave’ smo obiskali dvakrat v enem dnevu, prvič zjutraj, drugič pa pozno zvečer. Zjutraj so nas vodili skozi različne sektorje, nočni obisk pa je bila fantastičen. Videli smo na tisoče luči, ki so razsvetljevale nebo nad nami in okolico tega kmetijsko-industrijskega kompleksa,« je z zanimanjem delil svoja opažanja.

Višina 239

Sophia se strinja s kolegom: »Ponoči se je svetloba iz rastlinjaka širila po nebu kot nekakšno 'kemijsko žarenje', katerega intenzivnost se na obrobju zmanjšuje. Z našimi droni smo poleteli proti osvetljenemu obzorju. Rekli so nam, da je območje okoli rastlinjaka tako dobro osvetljeno, da ljudje v sosednjih zgradbah sploh ne prižigajo luči v stanovanjih.«

Višina 239

Raziskovalci so na potovanju spoznali dve plati Urala – ena so tovarne in rudniki, druga pa naravni rezervati in prelepa pokrajina. Krajinski arhitekt iz Uzbekistana Nabi Agzamov (29) pravi, da je nanj največji vtis napravil kontrast med najbolj onesnaženim mestom Karabaš in enem najčistejših ruskih jezer Turgojak. S snegom prekrito jezero ga je tako navdušilo, da si ga želi ponovno obiskati.

Višina 239

Študenti pravijo, da so po obisku teh krajev bolje dojeli, kako smo ljudje oddaljeni od takšnih predelov. »Stali smo izza steklenih oken na razglednem mostu in gledali, kako pod nami režejo cevi, iskre pa letijo daleč od naših belih halj in čelad,« se spominja Sophia. »Tukaj stroji sestavljajo pokrajino, ljudje pa na monitorjih ležerno spremljajo proces iz udobne kontrolne sobe.«

Višina 239

Mladi raziskovalci so izrazili željo, da bi nadaljevali študij v Rusiji. Poleg drugih velikih mest, kot so Perm, Irkutsk in Vladivostok, mnogi med njimi sanjajo, da bi obiskali ruski sever in Kamčatko ter da bi preživeli teden dni v vlaku na transsibirski železnici.

Študentska ekskurzija je postala del novega rednega podiplomskega programa na Inštitutu za medije, arhitekturo in oblikovanje Strelka, ki je posvečen preučevanju zapuščenih območij. Študenti so na potovanju na to temo posneli serijo poskusnih kratkih filmov.

Posebej se zahvaljujemo ruskemu Inštitutu za medije, arhitekturo in oblikovanje Strelka za pomoč pri pripravi prispevka.

Oglejte si še:

VIDEO: Srhljiva zapuščena zgradba z laboratorijem za kugo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke