Kako in zakaj se izvajajo podzemni jedrski poskusi?

Po eksploziji prve sovjetske atomske bombe 29. avgusta 1949 je eden od udeležencev projekta Kešrim Boztajev v svojih spominih zapisal: "Grozno je bilo videti ožarčene stepske sokole in orle. Perje jim je zoglenelo, oči pa so imeli bele. Sedeli so na telefonskih kablih in niso niti poskušali odleteti, ko smo se jim približali. Nekje smo videli mrtvega prašiča, ki je bil zelo napihnjen in umazan. Skratka, prizor je bil grozen. To so posledice, ki jih človeštvu prinaša njegov največji izum."

Prvo sovjetsko atomsko bombo RDS-1 so preizkusili na Semipalatinskem poligonu v vzhodnem Kazahstanu.

Nekaj let po začetku testiranj so sovjetski voditelji dojeli, da bodo ekološke posledice jedrskih poskusov, ne glede na to, kako oddaljeni so ti od poseljenih območij, katastrofalne.

Zato so leta 1963 jedrske sile ZDA, ZSSR in Velika Britanija podpisale Moskovski sporazum o prepovedi jedrskih poskusov v atmosferi, vesoljskem prostoru in pod vodo. Dogovorili so se, da bodo vršili samo podzemne poskuse.

Podzemne jedrske eksplozije "od A do Ž"

Za tovrstna testiranja so sovjetski rudarji na poligonih pripravljali tunele, ki so bili izkopani vodoravno ali pod naklonom. Vsak tunel so od znotraj dodatno okrepili, da sevanje ne bi prodrlo na površino in kontaminiralo področje.

Prvi takšen tunel je bil izkopan leta 1961. V globino je meril 125 m, v dolžino pa 380. Po zaključku del na vrtini so tunel pretvorili v komoro za detonacijo bombe, v katero so po tračnicah spustili kontejner z jedrsko bojno glavo moči 1 kilotone, kar je bilo 20-krat manj od bombe, ki je padla na Hirošimo.

Ker bi se pri takšni eksploziji v komori ustvaril pritisk nekaj milijonov atmosfer, so ob tunelu izkopali še dodatne "žepe", nabite s različnim materialom, ki je preprečil uhajanje delcev na površino.

Prvi takšen žep je bil zid iz armiranega betona za katerim je bila nakopičena 40 m debela plast gramoza. Naprej je potekala cev za odvajanje nevtronov in gama žarkov, ki je vodila vse do senzorja, ki je registriral razvoj verižne reakcije.

Naslednji tak žep je bil dolg 30 m in nabit z armiranimi klini, zadnja "obrambna linija" pa je bila 10 m dolga in 200 m oddaljena od epicentra eksplozije. Tam so znanstveniki postavili nekaj instrumentov za merjenje udarnega vala in sevanja.

Epicenter eksplozije je bil na površini označen s posebno zastavico, ki je bila natanko nad komoro. Znanstveniki so sprožili detonacijo iz atomskega bunkerja, ki je bil od epicentra eksplozije oddaljen 5 km.

Takole pa na površini izgleda podzemna jedrska eksplozija:

Prva sovjetska eksplozija je povzročila "kamniti dež", zemlja nad epicentrom pa se je dvignila za 4 m.

Takrat so poudarjali, da so podzemne eksplozije ekološko varnejše od podvodnih ali nadzemnih. Po detonaciji namreč ni bilo izmerjenega povečanja sevanja na površini, okno do odprtine tretjega žepa pa ni bilo poškodovano, tako da so znanstveniki lahko z instrumentov odčitali vse potrebne podatke.

Drhtenje zemlje

Sčasoma se je izkazalo, da podzemne eksplozije nad določeno močjo lahko povzročijo potrese in druge katastrofe.

Najmočnejši jedrski podzemni poskus v zgodovini je leta 1971 izvedla ameriška vojska na samotnem otoku Amčitka, ki je del Aleutskih otokov na Aljaski.

Takrat so preizkusili jedrsko bombo z močjo 5 megaton s ciljem preučevanja seizmičnih učinkov morebitnega jedrskega napada s podobno močjo. Ta eksplozija je povzročila potres z magnitudo 6,8 in dvignila površino zemlje za 5 m. Poleg tega je povzročila rušenje obalne stene in premik zemeljskih slojev na površini otoka, večji od 300 kvadratnih kilometrov.

Še dandanes lahko na območju nekdanje Sovjetske zveze najdemo na desetine odprtih radioaktivnih oken. Po razpadu skupne države namreč niso sanirali vseh objektov. Mnoge ostanke, kot na primer odpad jedrskih poskusov (pokvarjeni merilni instrumenti, kosi radioaktivnih sten in kovin) so odnesli amaterski raziskovalci podzemnih tunelov, tako da jih lahko danes najdemo na črnem trgu. Vsak, ki se malo potrudi, lahko torej nabavi del Černobila ali ostanek jedrskih poskusov.

Preberite še:

Sovjetski častnik, ki je preprečil tretjo svetovno vojno

Rakete za Castra: Kako je Sovjetska zveza ukanila ZDA leta 1962

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.