Rakete za Castra: Kako je Sovjetska zveza ukanila ZDA leta 1962

TASS
Tajna premestitev jedrskih raket in na desettisoče sovjetskih vojakov leta 1962 še danes velja za eno najboljših vojaških operacij v ruski zgodovini.

Leto 1962, hladna vojna na vrhuncu. Uradna Moskva ni preveč samozavestna v odnosu do Washingtona: Sovjetska zveza resno popušča proti ZDA v jedrski tekmi. Arzenal Američanov je obsegal 6000 jedrskih bojnih konic, ki so bile sposobne doseči ZSSR, ta pa je imela na voljo le 300 bojnih konic, ki so bile sposobne poleteti do nasprotnika.

Še posebej boleča je bila za Kremelj razporeditev ameriških jedrskih raket v neposredni bližini sovjetskih meja - ne le v Zahodni Evropi (ZRN, Nizozemska, Belgija), od leta 1961 tudi v Turčiji. Čas poleta raket do Moskve se je tako skrajšal na 10 minut. Če bi se začela vojna, Moskva enostavno ne bi uspela odgovoriti s protinapadom na Washington.

Zaveznik na drugi strani oceana

Takrat je Moskva svoj pogled usmerila na drugo stran oceana, na revolucionarno Kubo, kjer je od leta 1959 vladal režim Fidela Castra. Po nacionalizaciji ameriškega premoženja na Kubi so ZDA otoku napovedale gospodarsko blokado. Sodelovanje s Sovjetsko zvezo je bilo za Kubance in Castra prava rešitev - začele so se skoraj brezplačne dobave žita in goriva, tankov in letal.

V tem času so odnosi med Kubo in ZDA dosegli najnižjo točko in Moskva je prepričala Castra, da lahko le sovjetsko jedrsko orožje prisili Johna Kennedyja, da ga obravnava kot sebi enakega. Vodja kubanske revolucije je privolil v namestitev sovjetskih raket na otoku.

Tvegan načrt

Ivan Bagramjan

Washington je pozorno spremljal vsako enoto vojaške tehnike, ki je prispela na otok, zato je morala ZSSR rakete na otok pripeljati na skrivaj. Za izdelavo tajnega načrta se je zavzel maršal Ivan Bagramjan. Operacija je dobila ime "Anadir", po mestu na skrajnem severovzhodu Rusije. Po mnenju strategov bi takšno ime zmedlo tudi najbolj pronicljive vohune.

Da bi bila ukana popolna, so vsem udeleženim v operaciji dali volnene nogavice in smuči - bili so prepričani, da se odpravljajo na Čukotko. Jedrske balistične rakete na ladjah so bile zamaskirane v ogromne kmetijske stroje.

O resničnem namenu operacije je vedel le ozek krog ljudi na vrhu. Prvi so na Kubo prileteli oficirji, ki so bili odgovorni za montiranje izstreljevalcev raket. Potovanje ostalih vojakov (več kot 50 tisoč) je potekalo v obupnih pogojih, bili so kar v kajutah ladij, ki so izplule proti Kubi iz osmih ruskih pristanišč. Prvi vojaki so se proti Kubi odpravili 10. julija 1969.

Dolga pot

Ameriško patruljno letalo nad sovjetsko ladjo.

Vojakom je bilo prepovedano hoditi na palubo. Prav tako nihče ni sploh vedel, kam v resnici plujejo. "Celo kapitani ladij so o pravem cilju izvedeli šele teden dni po odplutju. Dali so jim 3 tajne kuverte s smermi plutja, ki so jih lahko odprli v strogem vrstnem redu. Najprej je kapitan izvedel, da mora pluti mimo Bosporja, se nato usmeriti proti Gibraltarju in šele v Atlantskem oceanu je izvedel, da je cilj Kuba," je v svoji knjigi postopek opisal sovjetski obveščevalec Aleksander Feklisov.

Major Nikolaj Obidin je v svojih spominih zapisal: "Kot naročeno, smo odprli tajno kuverto. Tam je pisalo: 'Smer Kuba, pristanišče Havana.' Prisežem na lastno mater! Zato je Raul Castro, njihov obrambni minister, tako potiho priletel v Moskvo! Komaj smo prečkali Azore, so se že začeli preleti Američanov. Leteli so zelo nizko, očitno so nekaj sumili. Nato smo začeli srečevati njihove ladje. Najprej eno, potem dve. Signalizirali so ali nas pozivali po radiu: 'Sporočite cilj plutja in tovor.' Mi smo odgovorili: Tovor trgovski, sledimo destinaciji."

Predsednik Kennedy med srečanjem s pripadniki ameriške vojske med kubansko krizo.

Zaradi tajnosti misije so se morali sovjetski vojaki obnašati kot lokalni prebivalci - in to nalogo uspešno izvršili. Ameriški obveščevalci so po preletu sovjetskih ladij sporočili, da prevažajo oglje in turiste. Niti na pamet jim ni padlo, da gre v resnici za jedrsko orožje in vojake. V začetku septembra so prve rakete prispele na Kubo.

Načrt razkrit

Sovjetska zveza je največkrat imela srečo po naključju. 9. septembra so Kitajci nad svojim ozemljem sestrelili ameriško vohunsko letalo in pozornost ZDA je bila tako preusmerjena na Kitajsko. 14. oktobra so se je izvidniško letalo U2 ponovno pojavilo nad otokom in opazilo rakete.

"Fotografije so šokirale ameriške generale. 16. oktobra je Kennedy izvedel za pozicije izstrelitvenih platform za balistične rakete. Rečemo lahko, da se je ravno 16. oktobra začela karibska kriza," piše Aleksander Feklisov.

Čez 4 dni so ZDA sprejele odločitev o blokadi Kube, 24. oktobra so ameriški vojaki zaprli vse pomorske poti in dan kasneje so Američani na zasedanju OZN predložili dokaze o namestitvi sovjetskih raket na Kubi.

ZSSR so sprejele odločitev: vse ladje v Atlantskem oceanu se morajo obrniti in pluti nazaj. Iz tega razloga rakete R-14, ki bi lahko dosegle katero koli točko ZDA, razen severozahodnih držav, niso prišle do Kube. V trenutku, ko se je začela kriza, je bilo na Kubi 36 sovjetskih jedrskih raket. V Sovjetski zvezi so operacijo Anadir ocenili kot izjemen dosežek svojih oboroženih sil. Leta 1963 so bili mnogi sovjetski oficirji za svoj doprinos tudi nagrajeni.

Preberite tudi:

Kubanska kriza: Kako je sovjetski oficir preprečil jedrsko vojno

Arhivi hladne vojne: Kako so Američani po radiu širili propagando v Sovjetsko zvezo

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke