Jak-3 je med najboljšimi bojnimi letali druge svetovne vojne, ne samo v okviru Sovjetske zveze, ampak nasploh. Cilj konstruktorjev je bil narediti čim lažje, toda hitro letalo s povečano ognjeno močjo.
Lovci Jak-3 so predstavljali resno grožnjo nemškim Bf-109 in FW-190, zato so jih uporabljali na najnevarnejših bojnih območjih in jim dodeljevali najpomembnejše naloge.
16. julija 1944 se je skupina 18 letal Jak-3 spopadla s 24 nemškimi Messerschmitti in lovci Focke-Wulf. Sovjetski piloti so sestrelili 15 sovražnih letal, izgubili pa samo eno.
Zaradi svoje robustnosti in enostavnosti vzdrževanja je bil Jak-3 priljubljen med piloti. Francoski piloti iz zračnega polka Normandie-Neman, ki so se borili proti Nemcem v Sovjetski zvezi, so tem lovcem dajali prednost celo pred britanskimi in ameriškimi, ki so jih Sovjeti prejeli po lend-lease dogovoru.
Ko je bilo vojne konec, so se Francozi vrnili domov v 37 lovcih Jak-3, ki jih je Sovjetska zveza podarila prerojenim francoskim zračnim silam.
Pojav teh lovcev leta 1942 je oznanjal konec prevlade nemške Luftwaffe na nebu. Tekoči trak je skupno zapustilo 16.769 teh letal, s čimer je model Jak-9 postal največkrat proizvedeni sovjetski lovec druge svetovne vojne.
Jak-9 je bil idealna platforma za raznovrstne predelave, od lovca-bombnika do izvidniškega, vadbenega in celo potniškega letala. Med vojno je doživel kar 22 modifikacij, od tega jih je 15 šlo v serijsko proizvodnjo.
Letalo je bilo tako priljubljeno, da so z njim poleg Sovjetov leteli tudi zavezniki. Nekaj časa je bil Jak-9 osebni lovec Jamesa Erica Storrarja, poveljnika 234. eskadrilje britanskega Kraljevega vojnega letalstva.
Jak-40, ki je bil izdelan v 60-ih, je postal prvo sovjetsko in svetovno potniško letalo na reaktivni pogon za lokalne prevoznike.
Letalo je imelo preprosto, a zanesljivo zasnovo. Lahko je vzletelo tudi v primeru, če je bil eden od treh motorjev pokvarjen, v zraku pa je lahko letelo celo zgolj z enim delujočim motorjem.
Jak-40 sicer ni imel prostora za kabinsko prtljago nad sedeži, zato so jo potniki morali hraniti v posebnem preddverju potniške kabine.
Večina nesreč z udeležbo tega letala se ni zgodila zaradi tehničnih težav, ampak človeške napake. Nekaj jih je strmoglavilo med delovanjem na vojnih območjih v Angoli, Libiji in drugje.
Jak-141 je bil obetavno lovsko nadzvočno letalo z vertikalnim načinom vzletanja (VTOL), ki je bilo zamišljeno kot glavni lovski model za sovjetske letalonosilke.
Tehnično gledano je Jak-141 prekašal svoja predhodnika Jak-36 in Jak-38, kot tudi svoja tuja »kolega« Harrier in Dassault Mirage III V. Potegoval se je za najboljše VTOL letalo.
A zgodovina je bila premočan nasprotnik za ta sovjetski stroj. Razpad Sovjetske zveze in posledična ukinitev financiranja sta projekt pokopala. Izdelani so bili štirje prototipi, ki nikoli niso šli v serijsko proizvodnjo.
Jak-130 je glavno rusko vadbeno letalo, ki vojaškim pilotom omogoča izpopolnjevanje vzletanja, navigacije in izvajanja zahtevnih manevrov v zraku. Ima edinstveno lastnost, da poustvarja letenje številnih letal, tudi F-16 in kitajsko-pakistanskih JF-17.
V bojnih situacijah je mogoče Jak-130 zlahka pretvoriti v lahko lovsko letalo za napadanje kopenskih in zračnih ciljev z nizko hitrostjo, kot so helikopterji in droni.
Kot skupni projekt konstruktorskega biroja Jakovljev in italijanskega letalskega konstruktorja Aermacchi je Jak-130 prvo letalo, ki je bilo narejeno v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze leta 1991.
Preberite še:
Pozabljena tehnologija: Kako je letel Jak-141, ruski tekmec britanskega Harrierja
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
