»Plavajoči Černobil«? Kakšno tveganje predstavlja prva ruska plavajoča jedrska elektrarna?

»Plavajoči Černobil« in »Černobil na ledu«. Tako so v medijih na Zahodu poimenovali prvo rusko plavajočo jedrsko elektrarno, ki je že bila deležna številnih kritik s strani mednarodnih okoljskih organizacij. Prva tovrstna elektrarna, imenovana Akademik Lomonosov, bo zagotavljala energijo Čukotskemu avtonomnemu okrožju na skrajnem severovzhodu Rusije in zakoličila pot nadaljnjim mobilnim elektrarnam, ki bi lahko služile drugim državam po vsem svetu.

Kritiki pravijo, da razvoj takšnih elektrarn ne predstavlja samo grožnje za še eno jedrsko katastrofo, ampak prispeva tudi k podnebnim spremembam, saj bo dobavljala tudi elektriko premogovnikom, ki se nahajajo v regiji. Ampak, ali je zadeva res tako tvegana, kot se zdi?

Več kot desetletje razvoja

Ladjo Akademik Lomonosov so splovili v Baltski ladjedelnici (Baltijskij Zavod), eni od največjih ruskih ladjedelnic, po naročilu Rosenergoatoma, ki je del državne korporacije Rosatom, in sicer v sklopu ruskih ambicij po razvoju Arktike, severne pomorski poti in z mineralnimi surovinami bogate Čukotske regije. Ladjo so začeli graditi pred več kot desetimi leti, v začetku 2007.

Letos je končno prestala testiranja in v začetku julija bila predana naročniku Rosenergoatom, ki je dobil desetletno državno licenco za upravljanje PJE (do 2029). Kakor je načrtovano, bodo ladjo avgusta prepeljali v pristanišče Pevek na Čukotki, decembra pa po vseh opravljenih preizkusih zagnali reaktor.

144 metrov dolga platforma ima dva reaktorja tipa KLT-40, ki lahko proizvedeta do 70 megavatov (MW) elektrike in 50 gigakalorij (Gcal) toplotne energije, kar je dovolj za pokrivanje potreb 100.000 prebivalcev. Za primerjavo – Jedrska elektrarna Krško z enim reaktorjem proizvede 696 MW električne energije.

Čukotka je zelo redko poseljena, saj v regiji živi le okoli 50.000 prebivalcev, od tega 5.000 v pristaniškem kraju Pevek. A elektrarna bo dobavljala elektriko tudi za pristanišče in rudarska podjetja, ki delujejo v regiji. V načrtu je tudi, da bo PJE zamenjala obstoječe kapacitete jedrske elektrarne Bilibino in termoelektrarne Čaun, ki trenutno pokrivata energetske potrebe Čukotske regije.

Akademik Lomonosov je edina plavajoča jedrska elektrarna na svetu, vsaj za zdaj. Pri Rosatomu že delajo na drugi generaciji teh elektrarn, ki bodo manjše in imele optimizirano plavajočo enoto in bodo opremljene z reaktorji RITM-200W, ki proizvajajo vsak po 50 MW. Po besedah predstavnikov Rosatoma se za elektrarne že zanimajo na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in Jugovzhodni Aziji.

Černobil na vodi?

A kritiki menijo, da je sporna že sama ideja PJE, saj je takšna elektrarna izpostavljena naravnim katastrofam (cunamiji) in terorističnim napadom, skrbi pa jih tudi dejstvo, da bodo te elektrarne obenem shranjevale jedrske odpadke. To bi namreč lahko predstavljalo nevarnost ob morebitnem trku z drugimi ladjami. Pri Greenpeaceu menijo, da bi bilo v regiji, kot je Čukotka, ceneje investirati v obnovljive vire energije, na primer v vetrno, kot pa namenjati sredstva za vzdrževanje elektrarne na vodi.

Drugi pa menijo, da plavajoči jedrski reaktor sam po sebi še ni razlog za skrb. Jedrski reaktorji že desetletja poganjajo podmornice, zato ideja ni nič novega. V Panami so na primer na električno omrežje priključili ameriško bojno ladjo iz druge svetovne vojne, ta pa je nato zagotavljala elektriko za civilne in vojaške namene vse do leta 1976.

Primerjati PJE s Černobilom je pretirano strašenje, meni Dale Klein, nekdanji vodja ameriške komisije za regulacijo jedrskih elektrarn, ki ga navaja Verge: »To [strašenje] je namenjeno samo temu, da ljudje pomislijo na neko nesrečo in nima nobene znanstvene podlage.« Ruski razvijalci, ki delajo na omenjenem projektu, pritrjujejo, in menijo, da so primerjave s Černobilom popolnoma neupravičene: »To so neosnovane trditve, saj je že sam način delovanja reaktorjev različen,« je za CNN izjavil Vladimir Iriminku, glavni inženir na Lomonosovu za varovanje okolja. »Seveda se to, kar se je zgodilo v Černobilu, ne sme več zgoditi … In ker bo elektrarna stacionirana v Arktiki, ne bo primanjkovalo hladilne vode,« je dodal.

Rešitev za odmaknjene regije?

Kar se tiče rešitve s postavitvijo vetrnic ruski strokovnjaki pravijo, da ima resne pomanjkljivosti. »Generatorji vetrne energije so učinkoviti za napajanje posameznih gospodinjstev, ne bodo pa mogli omogočiti dobave električne energije za vso regijo na industrijski ravni,« trdi Pjotr Puškarjov, glavni analitik družbe TeleTrade. »Tudi v Evropi so nekateri na okoljskem področju skeptični do vetrnih elektrarn. Obstaja argument, da vibracije teh generatorjev vplivajo na lokalno floro in favno ter motijo ekosistem. To bi v Arktiki prišlo še bolj do izraza, poleg tega bi bilo zelo drago in fizično precej bolj zahtevno, če bi tam hoteli postaviti vetrnice.«

»Glavna prednost te elektrarne je njena mobilnost in zmožnost, da obratuje 15 let brez prestanka. Poleg tega na kopnem ne bo ostalo nobenega radioaktivnega materiala po uporabi,« meni Gajdar Gasanov, strokovnjak z Mednarodnega finančnega centra (IFC). »Čeprav je vzdrževanje dražje kot pri drugih generatorjih, moramo vedeti, da v osrednji Rusiji ena kilovatna ura energije stane 6 rubljev (0,084 evra), medtem ko na Čukotki stane okoli 17 rubljev (0,24 evra), zaradi česar je PJE zelo zanimiva za regije brez električnega omrežja.«

Nepotopljiva ladja?

Puškarjov meni, da je po več kot desetletnem razvoju zdaj bolj racionalno in smiselno, da se elektrarno preizkusi, kot pa da se pogovarjamo o tem, ali jo sploh potrebujemo: »Seveda jo je treba preizkusiti v oddaljeni regiji, kjer je težko proizvesti velike količine energije. To se mora zgoditi v regiji, ki potrebuje razvoj, in kjer ljudje čutijo potrebo po tem« dodaja.

Kot fizik po izobrazbi, strokovnjak meni tudi, da bi zasnova PJE lahko bila bolj varna od jedrskih elektrarn na kopnem. »Če stabiliziramo na vodi PJE in jo tehnično opremimo na pravi način, bo predstavljala manjše tveganje kot katerakoli elektrarna na kopnem. Valovi, vodni tokovi in celo cunamiji ne bodo povzročali nobenih težav,« trdi.

Po njegovih besedah se na ta način minimizira grožnje, ki jih predstavljajo ekstremne naravne razmere, medtem ko so elektrarne na kopnem ogrožene na primer zaradi potresov: »Če je Lomonosov primerno zasnovan, kot trdijo konstruktorji, se to v morju ne more zgoditi. Ni naključje, da naša flota jedrskih ledolomilcev v Arktiki deluje zanesljivo in brez prekinitev že od časov Sovjetske zveze. Akademik Lomonosov je v bistvu nepotopljiva ladja, ki nosi prav takšno ’jedrsko srce’ kot ruski jedrski ledolomilci.«

Preberite še:

Arktične pošasti: sovjetski jedrski ledolomilci – do Severnega tečaja in nazaj