V Rusiji je najgloblja luknja na svetu

Kot je pri edinstvenih krajih ali pojavih običajno, se je tudi okoli te 12.262 m globoke in 23 cm široke vrtine na polotoku Kola spletla srhljiva legenda. Ta pravi, da so raziskovalci po 12 kilometrih vrtanja zaznali razpoko s temperaturo, ki je presegala 1.000 stopinj Celzija. Nato so v vrtino spustili mikrofon, ki je bil odporen na vročino in posneli krike mučenih ljudi. Privrtali naj bi do vrat pekla.

Glavna stavba vrtalnega kompleksa v 70-ih

Semjon Meisterman/TASS

Zgodba je seveda popolnoma izmišljena: ne obstaja namreč mikrofonov, ki bi bili dovolj vzdržljivi, da bi prenesli 1.000-stopinjsko vročino. Vrtanje se je res ustavilo na nekaj več kot 12 kilometrih, a temperatura tam spodaj je bila komaj 200 stopinj Celzija. Čeprav David Guberman, vodja vrtalnega kompleksa, pravi, da se je leta 1995 tam zares zgodilo nekaj nenavadnega ...

Zakaj so jo izvrtali? 

Glavni sveder

Aleksej Varfolomejev/Sputnik

Supergloboka vrtina na Koli se nahaja na polotoku Kola v Murmanski regiji. Izvrtali so jo v okviru sovjetskega projekta, v katerem je bilo napravljenih 12 superglobokih vrtin, vključno s 6-kilometrsko na Uralu in 8-kilometrsko pri Jen-Jahinu v Jamalo-Neneškem avtonomnem okrožju.

Semjon Meisterman/TASS

Cilj tega projekta je bil raziskovati plasti globoko pod Zemljino skorjo. Za razliko od ostalin vrtin, ki so bile narejene z namenom iskanja plina in nafte, pa je bila ta na Koli izvrtana izključno v znanstvene namene – za preučevanje notranje sestave zemeljske skorje.

Vzorci izvrtanih kamnin

Aleksej Varfolomejev/Sputnik

Vrtanje se je odvijalo s prekinitvami med letoma 1978 in 1992. Kraj je bil izbran zelo skrbno. Polotok Kola namreč leži na zgornjem delu baltskega ščita, ogromnega dela zemeljske skorje, sestavljenega iz granita in mineralov, ki se je iz globin dvignil pred okoli 3 milijardami let. Tukaj so ene najstarejših kamnin na svetu in prav zato je bilo njihovo preučevanje za znanstvenike izjemnega pomena (in na nek način revolucionarno).

Po luknji navzdol

Delavci na vrtini praznujejo doseženih 12 kilometrov globine (1983)

Semjon Meisterman/TASS

Prva štiri leta je vse šlo po načrtu in svedri so dosegli globino 7 kilometrov. Nato je bila nameščena dodatna ojačana naprava – celoten vrtalni kompleks je na koncu tehtal polnih 200 ton. Vrtina je sčasoma postajala vse bolj zavita, saj je naprava morala obiti določene trše kamnine in pogosto spremeniti smer. Do leta 1983 so privrtali že na globino več kot 12 kilometrov, a naslednje leto se je pripetila nesreča – zlomil se je del vrtalnega mehanizma in ostal v luknji, tako da so morali vrtanje začeti znova na globini 7.000 metrov.

Anton Romanov

Do leta 1990 je bila dosežena globina 12.262 metrov, a sveder se je ponovno zlomil, tokrat zadnjič. Po tem so vrtanje ustavili, vrtina na Koli pa je obveljala za najglobljo na svetu. Leta 1995, pet let po koncu vrtalnih del, je znotraj jaška iz neznanega razloga odjeknila eksplozija. Celo David Guberman pravi, da še ni ugotovil, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vrtina je do takrat že postala predmet domišljije ljudi.

Vodilni znanstveniki na vrtalnem projektu: Anatolij Govoruha (spodaj), Semjon Cerikovski (sredina) in vodja kompleksa Aleksej Batiščev (zadaj, stojé).

Semjon Meisterman/TASS

Z znanstvenega vidika je vrtina postavila na glavo vse dotedanje predstave o Zemljini skorji. Močno je doprinesla k raziskovanju Mohorovičićeve nezveznosti (imenovane tudi Moho) – mejnega območja v notranjosti Zemlje med skorjo in plaščem. A raziskovanje vrtine kljub temu ni prineslo nobenih končnih odgovorov, samo še več vprašanj. Najbolj neposredno odkritje je bilo, da na globini 4 kilometrov pod zemljo temperatura začne strmo naraščati in na 12 kilometrih doseže več kot 220 stopinj Celzija.

Aleksej Varfolomejev/Sputnik

Danes je vrtalna naprava zapuščena in leži v kosih, domačini pa so jo demontirali. 23 centimetrov široka odprtina je zapečatena s kovinskim pokrovom, sam znanstveni kompleks pa je bil leta 2008 tudi uradno likvidiran.

Takole je izgledalo območje leta 2012

Bigest (CC BY-SA 3.0)

Preberite še:

»Umazano« bogastvo: Kako metalurgi na Uralu iz mulja pridobivajo zlato

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.