Lunin dnevnik: Utrinki moje misije na Luno

Press photo
Anastasija Stepanova je bila na Luni in nazaj. Njena misija je bila del izolacijskega eksperimenta v laboratoriju v Moskvi. Kljub temu pa je celo ta simulacijski let spodbudil Anastasijo, da spremeni svoj pogled na naše življenje na Zemlji.

Naša posadka SIRIUS19 je opravila zadnja opažanja lunine površine. Miselno smo se poslovili od hladnega satelita in se odpravili na novo preizkušnjo.

Nekega dne bomo leteli naravnost na Mars z lunarne orbitalne postaje, a za zdaj se vračamo na naš čudoviti planet Zemlja. Kjer domujejo pestre barve in ne le neskončno siva, rjava in zelena. Tam, kjer lahko vonjate dež, travo, parfume in izpušne hlape. Kjer lahko občutite toplino sonca ali hladen jesenski veter na obrazu in ne samo kapljice znoja, ki polzijo po obrazu pri teku na tekalni stezi. Kjer najljubša ali na novo okušena jed daje vašim brbončicam na milijone užitkov in kjer je hrana zaznana ne le kot nujnost, da se napolnite z energijo. Kjer je na milijone ljudi s svojimi skrbmi, potrebami in ljubeznijo in ne le šest članov posadke, ki so postali vaši kolegi, vaši prijatelji in družina.

Kjer informacijski hrup duši vaš notranji glas, povzroča zmedo in vsiljuje tuje misli. V izolaciji smo dobili nekaj, kar je postalo luksuz prebivalcev velikih mest: informativni vakuum ali informacijski detoks. Tukaj se lahko popolnoma osredotočite na delo, samorazvoj, na preučevanje ne le znanstvenih eksperimentov, ampak tudi sebe.

Nekatere ljudi lahko vsesplošne prepovedi vznemirijo, da postanejo nezadovoljni, medtem ko jih drugi vzamejo kot priložnost, da ponovno odkrijejo že davno pozabljeno sposobnost uživanja v preprostih malenkostih. Pri SIRIUS19 cenite vsako sekundo med dolgo pričakovanim vročim tušem. Zdi se, kot da ste po desetih dneh vsakodnevnih treningov izgubili kilogram maščobe in soli. Tisto noč v čisti pižami in s čisto posteljnino zaspiš v najlepših sanjah.

Komunikacija z družino in prijatelji postane skoraj sveta stvar. Navsezadnje to niso samo enostavne izmenjave kratkih sporočil preko messengerja. Najprej pomisliš, kaj napisati, nato pa izbereš prave besede, da preneseš vsa svoja čustva in misli. Običajno pripnete fotografije iz svojega življenja na orbitalni postaji in sprašujete o novicah na Zemlji. Vse to pošljete ekipi za psihološko podporo po internem kanalu in ta nato pošlje pisma naslovnikom.

Če zjutraj člani posadke molčijo in sedijo v svojih kabinah zazrti v tablice z nasmehom na obrazu, to pomeni, da so dobili novice z Zemlje. Vneto preberejo vsako besedo, večkrat pogledajo fotografije in se zavedajo, da se nam v vsakdanjem življenju takšni trenutki izmikajo.

Pogosto si delimo novice med seboj. Drug drugemu pokažemo fotografije, sočustvujemo in se iskreno veselimo uspehov najbližjega in najdražjega kapitana, inženirja posadke, kirurga posadke in ameriških članov posadke.

Ali bomo pogrešali SIRIUS19? To ustaljeno rutino z zanimivim znanstvenim delom in vsakodnevnim fizičnim treningom? Mogoče. Tu smo preživeli svoj prosti čas ob branju knjig, klepetanju in gledanju filmov. Tu so stvari skoraj vedno umirjene in ni nobene prenapetosti. Takšno je bilo naše običajno življenje na krovu.

Najbolj dragocena stvar, ki sem se jo naučila pri tem poskusu, je spoznanje o svojem delu, čeprav zelo majhnem, ki prispeva k najbolj zapleteni in neverjetni pustolovščini človeštva - raziskovanju vesolja.

Se vidimo na Zemlji!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke