Martirosov je za konstruktorski biro Suhoj delal vse od leta 1959 in sodeloval pri razvoju večine njegovih reaktivnih letal. Njegovo delo se je začelo že prav s prvim Suhojevim reaktivnim lovcem Su-7, nato pa je nadaljeval delo na modelu Su-15, piše RT.
javna domena
Snovalec letal je bil vključen tudi v razvoj eksperimentalnega izvidniškega, bombniškega in protiladijskega letala T-4 v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki pa nikoli ni dočakalo serijske proizvodnje.
Martirosov je bil zraven pri zasnovi danes že skoraj kultnega jurišnika Su-24 – hrbtenice ruskega taktičnega letalstva, pa tudi pri razvoju dobro znanega sodobnega večnamenskega lovca četrte generacije Su-27.
PAO Suhoj
V osemdesetih letih, tik ob koncu hladne vojne, je vodil razvoj posebnega letala P-42, ki je bil pravzaprav okrnjeni Su-27, s katerega so bili pobrani vsi »odvečni« deli. Letalo je bilo izjemno hitro in lahko – njegova vzletna masa je znašala samo 14 ton oz. komaj polovico osnovnega Suhojevega lovca. V poznih osemdesetih je letalo doseglo preko 40 mednarodno priznanih rekordov v doseganju določenih višin in hitrosti. 12 teh rekordov ostaja nedotaknjenih še dandanes.
javna domena
A glavni dosežek kariere Martirosova je bil lovec/bombnik Su-34. Inženir je nadziral razvoj letala od zgodnjih devetdesetih let pa vse do svoje smrti in bil udeležen pri vseh stopnjah njegovega razvoja, od zgodnjih prototipov do končnega izdelka, ki je začel aktivno služiti v ruskem vojnem letalstvu.
Več o »rački«, kot jo zaradi specifične oblike ljubkovalno imenujejo v vojaškem žargonu, lahko preberete tukaj:
Nevarna ruska »račka«: najnovejša pridobitev ruskih zračnih sil