Plavajoči tank: zanimiva pogruntavščina sovjetskih inženirjev, o kateri je malo znanega

javna domena
Premagovanje vodnih ovir je za težka oklepna vozila zmeraj predstavljalo zahtevno nalogo, še posebej, če upoštevamo, da nasprotnik pri umiku navadno uničuje mostove in rečne prelaze. To zagato so Sovjeti svoj čas skušali rešiti na nekoliko nenavaden način – tako da so tanke dobesedno pretvarjali v ladje.

V zgodovini razvoja tankov imamo precej primerov vozil, ki so bila sposobna prečkati reko ne samo po vodi ampak tudi pod njo. A dolgotrajne priprave navadnih, srednjih ali težkih tankov za premikanje pod vodo, slaba oklepna zaščita in nezmožnost vgradnje močne oborožitve na lahke plavajoče tanke so primorali sovjetske inženirje in konstruktorje, da najdejo drugačne rešitve. Potrebovali so plavajoči tank z oklepno zaščito proti granatam in z orožjem, ki bi bilo vsaj na nivoju srednjega tanka, da bi vozilo lahko sodelovalo v hitrih desantnih operacijah in bilo sposobno uničiti nasprotnikove utrjene položaje.

Ker se je zdelo praktično nemogoče napraviti vozilo, ki bi odgovarjalo vsem tem zahtevam, so konstruktorji namesto tega predlagali nekaj drugega. Ena od variant je predvidela nadgradnjo obstoječih tankov brez večjih posegov v samo konstrukcijo. V praksi je to pomenilo opremljanje navadnega srednjega tanka s posebnimi montažnimi plovnimi sredstvi, ki bi mu omogočila, da se pretvori v rečno ali morsko plovilo, pri tem pa ohrani najboljše lastnosti srednjega tanka in hitrega vodnega prevoznega sredstva. Na enem takšnem projektu so Sovjeti delali sredi prejšnjega stoletja pod imenom Projekt 80.
Aktivnosti v tej smeri so se začele leta 1951 s projektiranjem posebnih pontonskih elementov, ki jih je bilo mogoče pritrditi na tank in mu s tem omogočiti, da ne potone in se samostojno premika po vodi. Prva dva projekta sta predvidevala namestitev takšne opreme na serijske tanke T-54/55. Oba projekta sta bila uspešno izvedena.

Kasneje, leta 1959, je bila sprejeta odločitev, da se poenoti vse modele teh elementov in nova oprema je dobila oznako PST-U, pod katero je bila leta 1960 uvedena v oborožitev sovjetske vojske. Masa posameznega PST-U-ja je znašala okoli 10 ton, tank pa se je premikal po vodi s pomočjo prenosa sile z glavnih tankovskih koles na dva ladijska vijaka. Najvišja hitrost gibanja po vodi je znašala 12 km/h, po kopnem pa 20 km/h. A prevelika masa in zapleten postopek montiranja pontonskih elementov na tank sta klicala po izboljšavah, zato so se dela nadaljevala. Leta 1962 je bil dokončan nov model PS, ki je bil 4,5 tone lažji, s čimer se je hitrost po kopnem dvignila na 25 km/h, po vodi pa na 14 km/h. Pomembno se je zmanjšal tudi pritisk na tankovsko šasijo. Z vgradnjo dodatnih rezervoarjev za gorivo so tanku povečali radij delovanja brez dolivanja goriva na 110 km. Pod oznako PST-63 in z manjšimi popravki je bilo plovilo leta 1965 uvedeno v oborožitev sovjetske vojske. Kasneje sta se zgodili še dve posodobitvi PST-64 in PST-64 M.

Projekt 80 je zajemal opremljanje srednjega tanka s plavajočim sredstvom, sestavljenim iz dveh hidrogliserjev. Razvijali so ga v konstruktorskem biroju Volgobaltsudoproekt pod vodstvom Mihaila Ščukina. V začetku leta 1966 je bila sestavljena maketa bodočega plovila, leta 1967 pa je bil dokončan prvi poskusni model, ki je bil takoj zatem poslan na testiranja na obalo Črnega morja pri Sevastopolju. Med testiranji je bila dosežena najvišja hitrost 58 km/h, ki je presegla pričakovanja projektantov.

A nadaljnja testiranja so se končala neuspešno – krivec za to je bila nezadostna čvrstost hidrogliserja. Spojnica, ki je držala skupaj oba dela, je namreč počila, zaradi česar sta se ta ločila, tank pa je potonil. Na srečo je vse minilo brez žrtev, vozilo pa so izvlekli. Po nesrečnem poizkusu je bila vzpostavljena posebna komisija, ki je po preiskavi prišla do zaključka, da je bil vzrok loma spojke majhna zareza v njenem srednjem delu. Ali je bila zareza povzročena namerno ali po pomoti, je ostalo nepojasnjeno. Kakorkoli, pomanjkljivosti so bile odpravljene in novo plovilo je bilo narejeno v manjši seriji 13 primerkov. Del njih je bil premeščen na Baltik, del pa je ostal v Sevastopolju.

Gliserji so bili narejeni iz zelo čvrste aluminijaste legure in opremljeni z dizelskimi motorji M-50 s 1.200 KM. Motor je bil pritrjen na tank s posebnimi kavlji, ki so bili predvideni že pri sami izdelavi tanka. Vodni cilindri, vgrajeni na gliserje, so služili za premikanje po kopnem in spuščanju med premikanjem po vodi. Montaža gliserjev in celotne pomožne konstrukcije na tank je zahtevala eno uro, demontaža pa ni vzela več kot 3 minute. Podvodna krila so imela možnost pomikanja – med transportom jih je bilo mogoče dvigniti v zrak, med premikanjem po vodi pa so se spustila pod nosilna gliserja.

Zadnja podvodna krila so bila opremljena z ladijskima vijakoma in mehanizmom za upravljanje, s katerim se je dalo prilagajati njuno višino. To je omogočalo, da se je tank lahko premikal tudi po plitvini. Med premikanjem po vodi je oba gliserja upravljal en član posadke.

Ta inovativna pogruntavščina sovjetskih inženirjev pa se kljub vsemu ni dolgo obdržala. Leta 1971 je bilo odločeno, da projekt nima perspektive in zadostne uporabne vrednosti, zato je bil ukinjen.

Preberite še:

Car-tank: Zakaj največji tank v zgodovini nikoli ni zapeljal na fronto?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke