»Smrtna past«, ki je zmagala vojno in postavila nove standarde v razvoju tankov

Prispevek je narejen na podlagi članka Davida Hamblinga iz Popular Mechanics.

Junija 1941 je Hitlerjeva vojska v največji invaziji v zgodovini – operaciji Barbarossa – napadla Sovjetsko zvezo. Rdeča armada je bila slabo organizirana in nezadostno pripravljena, nemška bliskovita vojna pa je povzročila hud začeten šok, saj je Wehrmacht uničeval sovjetsko letalstvo na tleh ter obkrožil in zdesetkal celotne sovjetske armadne skupine.

A vse se ni odvilo po nemških načrtih. Napadalce je presenetil nov sovjetski tank T-34, za katerega se je zdelo, da mu nemško orožje sploh ne more do živega.

»Tank poročnika Steupa je streljal na T-34, enkrat z 20 metrov in štirikrat s 50 metrov razdalje brez vidnih učinkov,« je zapisal nek častnik.

Da bo nov tank popolnoma spremenil pravila igre na bojišču, je kmalu ugotovil tudi nemški tankovski general Heinz Guderian, ko je videl, kakšno škodo je T-34 povzročil njegovim panzerjem III. in IV.

»Vse do zdaj smo uživali tankovsko premoč, zdaj pa se je stanje obrnilo. Perspektiva hitrih in odločnih zmag je posledično vse manjša,« je zapisal.

Ta množično proizveden goseničar je pomagal zapečatiti usodo Tretjega rajha in 80 let kasneje je njegov vpliv še vedno viden. A čeprav velja za enega najbolj vplivnih tankov vseh časov, ga nekateri strokovnjaki paradoksalno opisujejo kot na hitro sestavljeno smrtno past za tankiste. Resnica, tako kot v večini primerov, leži nekje vmes.

»Jeklo, jeklo, jeklo!«

Več let pred začetkom operacije Barbarossa so sovjetski tanki T-26 z lahkoto premagovali nemške in italijanske tanke med špansko državljansko vojno. A imeli so tudi nekaj nesprejemljivih slabosti, kot na primer to, da jih je bilo relativno lahko onesposobiti z lahkim protitankovskim orožjem in celo improviziranimi orožji kot npr. z molotovkami.

Inženirji Rdeče armade so zato začeli kovati načrte za nov 26-tonski srednji tank, ki bi bil hiter, mobilen, a tudi precej bolje zaščiten. Nosil bi močnejši top od T-26, s katerim bi lahko poleg tankov uničeval tudi utrjene položaje.

Koncept je bil za tisti čas revolucionaren. Takratni tanki so bili bodisi počasne »bojne ladje« na kopnem bodisi hitre a krhke tankete. Združiti hitrost, zaščito in ognjeno moč v en »paket« je bil za inženirje velik izziv, ki je zahteval inovativno zasnovo. A ta zasnova je vendarle nastala in Stalin je aprila 1940 s podpisom odobril začetek proizvodnje novega tanka. Junija istega leta so tekoči trak že zapustili prvi tanki T-34.

Najbolj vpadljiva vizualna lastnost novega bojnega stroja je bil oklep, nameščen pod kotom. Za razliko od klasičnih »jeklenih škatel« tistega časa, je bila oblika T-34 zasnovana na način, da lahko bolje absorbira projektile. Poševen oklep je imel dvojno funkcijo; če je projektil prebil ploščo, je moral zaradi njenega naklona skozi več oklepa, mnogokrat pa ga je zaradi kota preprosto odbilo stran.

Sovjeti so razvili tudi nov tip jekla za oklep teh tankov. Raziskovalci Mariupoljske tovarne v Ukrajini so več let delali na razvoju posebne prevleke MZ-2, ki je združevala trdoto in prožnost in se tako lahko upogibala brez lomljenja, obenem pa zadržala silo projektila. Ta kombinacija jekla in poševne konstrukcije se je izkazala za izjemno učinkovito.

»Neka zelo vztrajna tankovska posadka je poročala o tem, kako je 23-krat streljala proti enemu tanku T-34 in pri tem uspela zgolj zagozditi njegovo kupolo,« je zapisal nek nemški častnik.

Medtem ko so bili drugi tanki opremljeni s topovi v kalibru 50 milimetrov, je imel top pri T-34 76 milimetrov premera. Prenesel je lahko izstrelitev bistveno težjih prebojnih projektilov, ki so luknjali oklopne plošče na razdalji skoraj enega kilometra. Za top je obstajalo tudi visokoeksplozivno strelivo, s katerim so tankisti lahko rušili zgradbe ali bunkerje.

Ko so Nemci na bojišče privlekli nove težke tanke Tiger s še močnejšo zaščito, so Sovjeti svoje T-34 opremili z večjo kupolo in še večjim 85-milimetrskim topom ZiS-S-53, ki je ostal v uporabi vse do konca vojne in še dolgo zatem.

Poleg glavne oborožitve je imel T-34 dve strojnici, eno na kupoli in eno sovprežno z glavnim topom za zaščito pred pehoto na krajših razdaljah. Kasneje so v kupolo vrezali celo strelne line za pištole, za potrebe boja na neposredni bližini.

Naslednja pomembna lastnost T-34 je bila mobilnost. Njegov 8,3-litrski V12 motor je proizvedel 500 »konjev« in pognal tank do zavidljivih 53 km/h. A ključna je bila seveda dobra zmogljivost na neutrjenem terenu. Tukaj so glavno vlogo odigrale razširjene gosenice, ki niso puščale globljega odtisa od človeške noge, in po zaslugi katerih je T-34 z lahkoto premagoval globoka močvirja in sneg, v katerem so nemški tanki preprosto obtičali. To je bila ključna prednost tekom »blatne sezone«, ki v Rusiji nastopi spomladi in jeseni.

Zasnova T-34 je bila poceni in primerna za množično proizvodnjo. Ko so Nemci začeli invazijo, so imeli Sovjeti na voljo že okoli 1.000 novih tankov, tem pa je sledilo še več tisoč.

T-34 je Rdeči armadi služil kot hrbtenica med epsko bitko pri Kursku leta 1943, kjer se je odvil najbolj množičen tankovski boj v zgodovini. Nemški načrt je predvideval preboj in obkolitev sovjetske armadne skupine, kakor so to uspešno počeli v zgodnjih etapah vojne. A tokrat so Sovjeti izvedli protinapad. S poveljem »Jeklo, jeklo, jeklo!« je general Rotmistrov dal ukaz 5. gardni tankovski armadi, da krene v napad pri vasi Prohorovka, kjer so Nemci s težkimi tanki branili svoje mostišče.

»Približno 150-200 metrov pred mano se je pojavilo petnajst, nato trideset, nato štirideset tankov. Na koncu jih je bilo toliko, da jih nisi mogel prešteti,« je zapisal nek nemški častnik.

Sovjetske sile so se nemškim položajem približale na neposredno bližino, kjer je mobilnost T-34 prišla najbolj do izraza. Nemci, ki so bili iz prejšnjih bitk navajeni zanašati se na svojo ognjeno premoč, so bili popolnoma šokirani, ko so se naenkrat morali soočiti s tanki T-34 na neposredni bližini, je v poročilu zapisal Rotmistrov.

Rdeča armada je kljub temu utrpela velike izgube, a je učinkovito zajezila nemški prodor. Spopad pri Prohorovki je pomenil konec nemške strateške ofenzive, ki se je po tem začela vse bolj prevešati v vsesplošni umik na zahod.

Nemški general von Kleist je T-34 označil za »najboljši tank na svetu« ter predlagal, da ga Nemčija preprosto kopira, namesto da razvija lastne modele. Njegova ideja se sicer ni udejanjila, a zasnova poševnega oklepa pri T-34 je kljub temu vidno vplivala na naslednji nemški tank Panther.

»Imeli nismo ničesar primerljivega. Tanki T-34 so igrali veliko vlogo pri obrambi ruske prestolnice,« je zapisal nemški general von Mellenthin glede propadlega napada leta 1941 na Moskvo.

Sanjski tank – smrtonosna past

Medtem ko je bil T-34 nedvomno zmagovalec vojne, je imel tudi resne pomanjkljivosti. V majhni kupoli je bilo prostora za samo dva vojaka, zato je tankovski poveljnik moral prevzeti še vlogo topničarja, kar je precej omejilo njegovo sposobnost spremljanja okolice med bitko.

Notranjost je bila tako tesna, da so se analitiki ameriške vojske čudili, kako je posadka sploh lahko vstopala v tank v polni zimski opremi. Tank tudi ni imel nobenih amortizerjev, zato je bila vožnja po terenu precej neudobna, pa tudi hrupna.

Z bojnega vidika je problem predstavljal zelo omejen pogled, ki sta ga imela poveljnik in voznik na okolico zunaj tanka. Nemški tank je kar se tega tiče omogočal boljšo vidljivost in posledično je imel nemški tankist več možnosti, da prvi opazi sovjetskega nasprotnika. Na začetku T-34 tudi ni imel vgrajenega radia, zato so se morale posadke v tankih med sabo sporazumevati s signalnimi zastavicami ali pa preprosto slediti poveljnikom.

Z menjalnikom je bilo fizično zelo naporno upravljati, zato je imel vsak voznik s sabo macolo za primere ko se je ročica zagozdila. Okvare na tankih so bile tako pogoste, da so nekatere posadke s sabo nosile celo rezervne menjalnike. Gosenice so bile iz lahke kovine in so pogosto razpadale, zaradi česar so posadke ostajale sredi bojišča.

Sanjski tank za generale je mnogokrat bil smrtna past za vojake. Zgodnja različica T-34 je imela samo eno loputo, ki je bila težka za odpret. Če je bil tank zadet, posadka navadno ni imela dovolj časa za umik, preden je tank eksplodiral. To težko enojno loputo so leta 1942 zamenjali z dvema lažjima, kar je precej zmanjšalo smrtnost med tankisti.

Tudi oklep je bil daleč od neprebojnega in je bil dovzeten za močnejše nemške topove. Ob dovolj močnem udarcu se je pogosto zgodilo, da tudi če projektil ni prebil oklepa, je notranjost tanka zasul s šrapneli in poškodoval posadko.

Vplivna zapuščina

Vse od konca druge svetovne vojne naprej so zahodni komentatorji in analitiki kritizirali T-34 v smislu, da gre za »najbolj precenjen tank druge svetovne vojne«. Obstaja mnogo analiz, ki poskušajo podrobno dokazati, da se tank na bojišču niti ni tako dobro obnesel.

A dejstvo ostaja, da je Rdeča armada zmagala vojno na vzhodni fronti pretežno po zaslugi velikega števila tankov. Za primerjavo; izdelanih je bilo preko 84.000 primerkov T-34, medtem ko so Nemci izdelali le 1.347 težkih Tigrov. Najbolj množično proizveden ameriški tank je bil Sherman z 48.000 primerki.

Tankovske posadke Rdeče armade so imele precej slabše pogoje za usposabljanje in trening od svojih nemških nasprotnikov, zato je prihajalo tudi do precej večjih izgub. A preprosta in praktična zasnova T-34 je na koncu pomenila jeziček na tehtnici, zato posamezne izgube za Sovjete niso bile tako boleče kot za Nemce.

Mnogi tanki, ki so služili med vojno, so takoj po njej postali zastareli. Celo ameriški M4 Sherman je bil leta 1949 umaknjen iz aktivne uporabe. T-34 na drugi strani je ostal v vojskah posameznih držav še desetletja po vojni in ga lahko še danes najdemo v arzenalih držav, kot so Namibija, Bosna in Hercegovina in Laos. O tem, za kako robusten tank pravzaprav gre, pa sta med ukrajinsko krizo leta 2014 dokazala dva »šaljivca« iz Donbasa, ki sta vdrla v T-34, ki je služil kot vojni spomenik … in uspešno zagnala motor.

Največji vtis pa je T-34 pustil na samem tankovskem razvoju. Nemci so eksperimentirali s težkimi tanki, kakršen je bil Tiger, in sanjali celo o še večjih, a ta razvojna doktrina je na koncu zašla v slepo ulico. Osemdeset let po začetku proizvodnje prvih T-34 sodobne tankovske zasnove še vedno sledijo preverjenemu načelu kombiniranja hitrosti, poševnega oklepa in močnih topov. T-34 je bil hkrati odličen in obupen tank in pregovarjanja o njegovi vlogi bodo verjetno trajala še naslednjih osemdeset let.