Najslabši sovjetski tanki druge svetovne vojne

Javna domena
Nekateri med njimi so služili še globoko v trideseta leta in so bili ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo že zastareli, drugi so bili preprosto slabi že od samega začetka ...

T-26

Junija 1941 je preko 10.000 njih stalo nasproti napredujoči nemški vojski. Glavni sovjetski »bojni voz« tridesetih let je bil ob nastopu operacije Barbarossa že pošteno zastarel.

T-26 s svojim 45-milimetrskim topom se je morda lahko kosal z nemškimi Pz. I, Pz. II in Pz. 38, a je bil povsem nemočen proti naprednejšim tankom in ni nudil praktično nobene zaščite proti večini sovražnikovih protitankovskih topov.

Tekom prvih nekaj mesecev vojne je bilo v uničenih na tisoče tankov T-26, bodisi v boju bodisi zaradi tehničnih okvar. Večina tankov je potrebovala celovita popravila, za kar pa ni bilo dovolj časa.

Sovjeti so pokvarjene ali poškodovane tanke T-26, namesto da bi jih popravili, raje nadomestili z novejšimi modeli T-60 in T-70. T-26 je bil premeščen na manj kritične dele bojišča na sovjetsko-finski fronti. 1.000 teh tankov je sodelovalo tudi v skupni sovjetsko-britanski invaziji na Iran avgusta 1941.

Kljub svoji zastarelosti pa se je T-26 boril vse do konca druge svetovne vojne in je sodeloval tudi v sovjetskih operacijah proti Japonski na Daljnem vzhodu. Zadnjo večjo bitko je sicer doživel tekom obkolitve nemške 6. armade pri Stalingradu v začetku 1943.

T-60

Za razliko od zastarelega T-26 je bil T-60 eden od novejših tankov v sovjetskem arzenalu na začetku nemške invazije. Razvili so ga avgusta 1941 in naslednji mesec je že šel v serijsko proizvodnjo.
A »novo« še ne pomeni nujno »dobro«. T-60 ni prinesel želenega učinka in preobrata vojne. Njegov 20-milimetrski avtomatski top ni predstavljal prevelike grožnje sovražnikovemu oklepu, medtem ko je njegovo tanko zaščito zlahka prebil tudi najšibkejši nemški tank.

Zaradi izjemno gorljivega bencinskega motorja je T-60 pogosto zagorel kot kres. Tankovske posadke so mu dale pomenljiv vzdevek - »skupen grob za dva«.

Med bitko za Stalingrad se je avtomatski top ŠVAK po več izstreljenih strelih pogosto zagozdil zaradi prašnega zraka, nakar se je bila posadka primorana boriti naprej samo s strojnico, s čimer je tank po uporabnosti pristal na nivoju tistih iz prve svetovne vojne.

Od konca leta 1942 naprej je T-60 v glavnem služil kot oskrbovalno vozilo, ki je prevažalo strelivo za tanke T-34 in KV.

T-35

To je bil edini serijsko proizvedeni tank s petimi topovi na svetu. Bil je najmočnejši sovjetski tank tridesetih let, zato ne preseneča, da so mu pogosto pravili kar »kopenska bojna ladja«.

Z enim 76,2-milimetrskim in dvema 45-milimetrskima topoma ter mitraljezi je lahko povsod okoli sebe uprizoril pravcati pekel. A močna oborožitev je bila obenem njegova Ahilova peta, saj tankovski poveljnik ni mogel učinkovito nadzorovati ognja iz vseh petih topov.

Nekoč vsesplošno močni T-35 je bil v začetku štiridesetih let že povsem zastarel. Bil je počasna 58-tonska pošast z najvišjo hitrostjo 14 km/h in samo 20-milimetrskim oklepom, s čimer je postal lahka tarča za sodobno artilerijo.

Na začetku vojne so imeli Sovjeti 49 teh pošasti, večina njih pa je bila uničenih v bitkah v zahodni Ukrajini. Nekaj jih je preživelo celo do obrambe Moskve. Zanimivost – poslednji T-35 se je boril na nemški strani. Nemci so uporabili enega od zaplenjenih tankov med bitko za Berlin leta 1945 in tam je bil zadnji T-35 tudi zadet in uničen.

Preberite še:

Kako je Stalinov tank pokončal nacistično Nemčijo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke