Kako sem branil Stalingrad

Bitka pri Stalingradu je bila prava klavnica tako za sovjetsko kot nemško vojsko. Le redki so preživeli to najhujšo bitko v zgodovini človeštva od prvega do zadnjega dne.

V usodni bitki, ki je preobrnila potek druge svetovne vojne, je sodelovalo več kot milijon sovjetskih vojakov. Nekateri so se s sovragom borili na obrobjih mesta, drugi so se z njim spopadali v bližnjem boju za vsako ulico in zgradbo, skupaj pa so zadali smrtni udarec najmočnejši nemški sili na vzhodni fronti – 6. armadi generala Friedricha Paulusa.

Po pregledu številnih spominov vojakov Rdeče armade, ki so sodelovali v boju, smo si zamislili, kako je morala izgledati bitka pri Stalingradu skozi oči navadnega vojaka, ki je bil priča vsem ključnim epizodam te nočne more od prvega do zadnjega dne.

Spoznajte našega junaka, dvajsetletnega Sibirca Mihaila Nekrasova, navadnega pehotnega vojaka, ki je bil pred kratkim vpoklican v Rdečo armado. Prestal bo ognjeni krst v kotlu najbolj grozljive bitke v zgodovini. Njegov dnevnik je sestavljen na podlagi spominov vojakov, tankistov, vezistov, artilerijcev in vojakov iz drugih divizij, ki so v mestu ob reki Volgi s skupnimi močmi uspeli zlomiti hrbtenico Wehrmachta.

23. avgusta 1942

Pravkar sem prispel v Stalingrad in se sprehodil skozi pekel. Na stotine nemških bombnikov spreminja mesto v ognjeno nočno moro. Vse, kar je gorljivo, tudi gori. Celo Volga je v ognju – goreča nafta iz uničenih skladišč se zliva v reko.

3. septembra 1942

Pod bombardiranjem in artilerijskim obstreljevanjem smo prečkali Volgo in se izkrcali na njenem zahodnem bregu. Težko je reči, kaj se dogaja na drugi strani, vidimo samo silhuete škatlastih zgradb, ki jih ločijo kupi zidakov, lesa in železa ter črne krošnje dreves. V ruševinah smo postavili oporišče. Tukaj, tik ob teki, je nastanjen glavni štab poveljnika 62. armade generala Čujkova.

Pogled na reko Volgo in porušeni Stalingrad

12. septembra 1942

Luftwaffe kroži nad mestom podnevi in ponoči. Pred bobnenjem letal se ni mogoče skriti. Vse, kar si želiš, je, da bi se zakopal globoko pod zemljo, se z njo spojil, izginil … Naših letal ni nikjer na spregled, včasih poskuša posredovati nekaj »oslov« (lovcev I-16), a jih ogenj messerjev (nemških messerschmittov) scefra na kose.

15. septembra 1942

Poveljnik 1345. polka major Žukov in lokalni komisar višji politični inštruktor Raspopov sta bila ustreljena pred očmi cele enote: »Soočena z napadom sovražnika sta izkazala strah v bitki, zapustila polk in sramotno pobegnila z bojišča«. Strahopetce preziramo. Vsakogar je strah a vsi se borimo. Ta dva sta dobila, kar sta si zaslužila ...

19. september 1942

Sovražnikova pehota je vdrla v središče mesta in se nekje prebila do reke. Dobili smo ukaz, da zavzamemo nazaj poslopje državne banke, od koder so Nemci imeli strateški razgled nad celotno Volgo. Blokadna enota 13. gardne strelske divizije je jurišala v zgradbo z našo podporo. Minerji, zamaskirani v mitraljezce, so noter zvlekli zaboje z eksplozivom. Po eksploziji so jurišne enote vpadle in pobile presenečeno nemško stražo. Blokadne enote so se v Stalingradu borile skupaj z navadnimi enotami. Poveljstvo jih je uporabljalo v glavnem kot rezervo, ne pa za njihov izvorni namen (blokiranje umikov), sicer ne bi imeli na voljo dovolj ljudi!

Stalingrad med nemškim bombardiranjem

3. oktobra 1942

Potekajo boji za vsako zgradbo, vsako ulico, podnevi in ponoči. Strahu ni več, izginil je … Čutimo, da je smrt ves čas v bližini. Pojavljata se brezup in ravnodušje. Naš uničen tank stoji v bližini, znotraj nekaj gori, poka. Načelnik se približa gorečemu tanku z loncem kaše in ga mirno pristavi na oklep, da bi ga pogrel. Na vse smo se že navadili ...

7. oktobra 1942

Včasih opazimo naše T-34 in KV-je z nemškimi križci na topovih. Nekega večera se je več teh zajetih tankov uperilo v eno od kolon, ki se je odpravljala na popravilo. Začeli so streljati iz bližnje tovarne traktorjev in napravili ogromno škode, preden so bili uničeni sami. Naši vojaki so seveda junaki, a Nemci včasih izkazujejo že prav fanatično stopnjo žrtvovanja. 

December 1942, boji v okolici tovarne Rdeči oktober

23. oktobra 1942

Poveljstvo je ukazalo, da obranimo tovarni Barikade in Rdeči oktober za vsako ceno. Takoj za tema ogromnima kompleksoma je namreč Volga. Če izgubimo tovarni, bo mesto padlo. Lažje reče kot izvesti. Kljub našemu odporu so nas Nemci potisnili do reke.

11. novembra 1942

Vsi obrati tovarne Barikade so padli. Ostanki naše divizije se oklepajo roba tovarne. Sovražnik je uničil naše sosede in nas oblega s treh strani na majhnem koščku zemlje za Volgo. Edina povezava z levim bregom je čoln.

8. novembra 1942

Držimo se s poslednjimi silami. Naš majhen »otok« je izpostavljen sovražnikovemu ognju po vsej dolžini in širini. Nemci podnevi jurišajo, ponoči pa se skušajo prebiti do nas skozi tunel. Borimo se mož na moža, kleti so polne trupel. Od hrane imamo samo po en prepečenec na dan. Čolni poskušajo dostavljati zaloge in odvažati ranjene, a pri tem trpijo težke izgube. Ponoči nam z letali mečejo zaloge, a večina jih zgreši točko. Primanjkuje nam streliva, zato se bojujemo z zaseženim orožjem. Ko situacija postane resnično slaba, pokličemo na pomoč našo artilerijo z Zajcevskega otoka.

22. novembra 1942

Končno dobre novice. Naši so na obrobju mesta očitno več dni izvajali operacijo Uran, ofenzivo proti romunskim silam, ki so pokrivale nemške boke. Spet imamo upanje na uspeh. Romuni so slabše opremljeni in manj učinkoviti od Wehrmachta. Nemci so utihnili in prenehali z napadi na naše položaje.

29. novembra 1942

Prišel je ukaz za napad. Divizija mora osvoboditi tovarno in napredovati proti centru Stalingrada. Jaz pri tem ne bom sodeloval – moja enota je bila premeščena na obrobje mesta, da okrepi operacijo Uran.

Srečanje poveljnika sovjetske 62. armade Vasilija Čujkova z nemškimi vojnimi ujetniki

19. decembra 1942

Kakšna nočna mora! Pri vasi Verhnje Kumski so Mansteinovi tanki prodrli skozi našo obrambo. Preživelo nas je morda deset. Stekli smo do roba polja. Naša artilerija je molčala. Kričali smo nanje: »Zakaj zaboga ne streljate?!« Odgovorili so: »Imamo po tri granate na top. Ukaz je, da streljamo samo z neposredne razdalje!«

Ponoči so nas Nemci obšli. Ne vemo, kje mislijo začeti nov prodor. Vsepovsod naokoli se sliši zvok motorjev in nemški govor. Odkrili so nas in začeli streljati. Koliko jih je pobegnilo, ne znam povedati. Z zadnjimi atomi moči smo planili v vas. Tam je bil nek tip v beli kamuflaži. Zgrabil sem ga za ovratnik, ga stresel in mu zavpil v obraz: »Kdo si ti?« Bil je prestrašen, ene besedice ni rekel. Zgrabil sem mu kapo in začutil nekaj ostrega v roki … zvezda Rdeče armade! Ostali so me komaj zvlekli stran. Na koncu je bil nemški napad odbit – pomagali so nam fantje iz 2. gardne armade.

Sovjetski mitraljezec v predmestju Stalingrada

24. decembra 1942

Spremljamo 170. tankovsko brigado. Uspešno sodelujemo s tankisti. Podnevi nas krijejo, ponoči pa so tanki slepi, zato delujemo kot njihova ušesa in oči. Zavzeli so farmi Hlebni in Petrovski. Ob petih zjutraj odjekne alarm. Sovražnik je bil opažen v dolini med obema farmama. Ostanki italijanske 8. armade so ušli iz obroča. Čim so nas dosegle prve enote, je padel ukaz: »Naprej, juriš!« Naš močan tankovski klin je udaril z dveh bokov in dobesedno upepelil Italijane. Nato smo krenili mi in dokončali delo. Nikoli še nisem videl tako strašnega prizora. Beli tanki, prekriti z apnenčasto kamuflažo, so bili pod kupolami rdeči od krvi. Izpod gosenic so štrleli kosi rok in tu in tam kakšne lobanje ...

27. januarja 1943

Patruljiramo po razrušenem Stalingradu. Naše enote so pravkar razklale 6. armado v dve skupini. Zdaj bodo zagotovo kmalu poraženi! V neki stavbi smo našli na stotine sedel. Očitno se je v tem kotlu znašla 1. romunska konjeniška divizija. Pojedli so vse konje – vsaj dobro pojedino so imeli!

Pokopališče padlih nemških vojakov in častnikov v vasi Buzinovka pri Stalingradu

31. januarja 1943

Sovražnikova južna skupina v centru mesta se je predala skupaj s Friedrichom Paulusom vred. Nemci se še vedno zadržujejo blizu tovarne traktorjev. Ceste so polne trupel, po kleteh se stiskajo ranjeni in tisti, ki umirajo od mraza in lakote. Naši zdravniki jim pomagajo kolikor le morejo. Vojaki hodijo naokoli in iščejo SS-ovce (čeprav je teh zelo malo) ter izdajalce – prebežnike (Nemci jim pravijo hiwijiHilfswiliger). Ko najdejo koga takega, se mora ta uleči na zamrznjena tla in nato dobi kroglo skozi čelo.

2. februarja 1943

Navidez neskončno artilerijsko obstreljevanje se je nenadoma končalo. Sledila mu je neznosna tišina, od katere so bolela ušesa. Nek dobro razpoloženi vojak je pritekel in zaklical: »To je to! Vojne je konec!« Nemška severna skupina se je predala. Nekateri so jokali, drugo so se smejali. Mnogi so bili samo tiho. Vedeli smo, da še nič ni končano. A Stalingrad nam je pokazal to, česar si nihče prej ni drznil pomisliti – Nemce se da premagati!

(Viri: A. Drabkin. Boril sem se za Stalingrad. Pričevanja preživelih. Moskva, 2012; A. Isajev. Stalingrad. Za nas onkraj Volge ni dežele. Moskva, 2018)

Preberite še:

Trije primeri neverjetnega junaštva sovjetskih vojakov med stalingrajsko bitko

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke