Trije primeri neverjetnega junaštva sovjetskih vojakov med stalingrajsko bitko

Georgij Zeljma/Sputnik, Mchpv (CC BY-SA 4.0)
Prav zaradi takšnih primerov junaštva so Sovjeti uspeli zmagati najbolj grozljivo bitko v človeški zgodovini.

Hiša Pavlova

Sredi septembra 1942 so elementi nemške 6. armade vdrli v center Stalingrada. Vneli so se srditi boji za vsako hišo, ki bi lahko služila kot ovira nemškemu prodoru proti Volgi.

27. septembra je višji narednik Jakov Pavlov dobil ukaz zasesti štirinadstropno stanovanjsko zgradbo na Trgu 9. januarja v samem središču mesta in od tam pregnati majhno nemško garnizijo. Ta zgradba je postala kasneje znana kot »hiša Pavlova« - utrdba, v kateri se je 31 vojakov Rdeče armade kar dva meseca uspešno zoperstavljalo nemškim napadom.

Čeprav se je v zgodovino zapisala pod imenom Pavlova, pa je obrambo zgradbe tekom celotnega obleganja vodil poročnik Ivan Afanasjev, ki se je pridružil Pavlovu s svojim vodom. »Nacisti niso naše hiše pustili pri miru niti en dan. Naša zasedba, ki jih ni spustila niti koraka naprej, je bila za njih hujša od sramote. Iz dneva v dan so krepili obstreljevanje in se očitno odločili, da bodo zgradbo spremenili v kup pepela. Nekoč je nemška artilerija streljala po hiši 24 ur brez prestanka,« je zapisal Pavlov v svojih spominih.

Sovjetski vojaki so odgovarjali z ognjem s strehe, oken in kleti, kjer so se skrivali zadnji preostali civilisti. Ponoči so se zalagali s hrano, vodo in zalogami, ki so jih prenašali čez Volgo pod stalnim obstreljevanjem. Občasno je posadka hiše Pavlova vzpostavila kontakt z drugimi enotami, večinoma pa so bili popolnoma odrezani od vseh in tvorili majhen otok odpora.

19. novembra je Rdeča armada sprožila operacijo Uran, s katero je obkolila nemško 6. armado, ki je bila blokirana v Stalingradu zahvaljujoč srditemu odporu sovjetskih vojakov. Teden dni zatem so se branitelji hiše Pavlova pridružili protiofenzivi sovjetske 62. armade.

Med celotnim obleganjem so izurjeni branitelji izgubili samo tri ljudi. Še danes se ne ve, koliko vojakov je pri poskusu zavzetja hiše padlo na nemški strani, vendar jih je bilo po različnih ocenah nekaj sto.

Žrtvovanje Mihaila Panikahe

Marca 1942 se je mornar Mihail Panikaha, ki je služil v Tihooceanski floti, javil za prostovoljca na sovjetsko-nemški fronti. Jeseni istega leta je bil njegov 883. strelski regiment vključen v bitko za Stalingrad, kjer je branil tovarno Rdeči oktober na bregu reke Volge.

Med nemškim napadom na položaje regimenta 2. oktobra je sedem nemških tankov prebilo obrambno linijo in se približalo sovjetskim okopom. Vojak Panikaha se je oborožen z dvema molotovkama priplazil vodilnemu sovražnikovemu tanku.

Ko je bil 40 metrov od cilja, je zamahnil. Takrat je krogla zadela molotovko, ki jo je držal v iztegnjeni roki, nakar je goreča tekočina zajela njegov obraz in uniformo.

Mihail se je v trenutku spremenil v gorečo baklo, a ni odhitel nazaj do položajev svojega regimenta, pač pa se je pognal do nemškega tanka in razbil drugo molotovko na zračni reži motorja.
»Junaka je skupaj z nemškim tankom zajela krogla iz ognja in dima,« je zapisal poveljnik 62. armade, generalpodpolkovnik Vasilij Čujkov.

Otok Ljudnikova

Otok Ljudnikova ni otok na Volgi, kot bi marsikdo utegnil pomisliti. To ime je dobila junaška obramba 138. strelske divizije polkovnika Ivana Ljudnikova, ki je branila majhen del tovarne Barrikadi.

Od sredine oktobra so enote sovjetske 62. armade poskušale ohraniti nadzor nad tovarno in preprečiti nemški vojski, da doseže desni breg Volge. A 11. novembra je celoten kompleks zgradb tovarne padel v roke sovražniku.

Ostanki 138. strelske divizije so nadzorovali le še majhen del tovarne. Sovražnik jih je obkrožil s treh strani in potisnil proti reki, vojaki pa so se vkopali na majhni zaplati velikosti 700 krat 400 metrov.

Zaloge so jim po zmožnostih dostavljali s čolni z levega brega Volge pod konstantnim obstreljevanjem. Tudi zračna dostava je bila problematična: »Piloti, mojstri nočnega letenja z letali Po-2, so poskušali pomagati braniteljem tovarne Barrikadi. Na ’otok’ so odmetavali vreče z naboji in vojaško hrano, mnogo teh zalog je pristalo za sovražnikovo linijo ali pa v reki,« je zapisal Ljudnikov (A. Isajev. Miti in resnica o Stalingradu. M., 2013). Včasih so se morali vojaki boriti s samo enim vojaškim piškotom na dan.

»Imeli smo uši in tepla nas je lakota, a na neki točki je prišel občutek besa in nisem več čutil nobenega samopomilovanja niti usmiljenja do Nemcev … Srdito smo se borili za vsako steno, ponoči pa smo se skrivoma plazili po koridorjih in tunelih – mi, da bi si nabrali hrane in streliva, Nemci pa zato, da bi nas potisnili v Volgo. Neprestano so se odvijali spopadi med majhnimi skupinicami in boji mož na moža …,« je v spominih zapisal vojak Milja Rosenberg. (A. Drabkin. Boril sem se v Stalingradu. Pričevanja preživelih. M., 2012).

21. decembra so enote Rdeče armade prekinile nemško blokado in odrešile 138. divizijo. Danes so na območju »otoka« tri množična grobišča sovjetskih vojakov. Samo v enem počiva 1.000 vojakov, medtem ko je število padlih v drugih dveh neznano.

Preberite še:

Pričevanja Nemcev o stalingrajski bitki: »Stalingrad je pekel na zemlji«

Včeraj lovili naciste, sedaj žogo: Nogometna tekma »na ruševinah Stalingrada«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke