Pričevanja Nemcev o stalingrajski bitki: »Stalingrad je pekel na zemlji«

TASS
Za bitko pri Stalingradu mnogi pravijo, da je spremenila tok svetovne zgodovine. Tokrat objavljamo dnevniške zapise, pričevanja in pisma domačim, ki so jih sovjetski vojaki našli med stvarmi ubitih ali zajetih nemških sovragov. Stalingrajska bitka je bila ena od največjih in najbolj krvavih v svetovni zgodovini.

V stalingrajskem kotlu se je znašlo 22 divizij in več kot 160 ločenih enot nemške 6. armade in delno 4. tankovske armade. To je skupaj naneslo okoli 330.000 vojakov. Sovjetske enote so med drugim zaplenile ogromno sovražnikove pošte, pa tudi dnevnike in druge beležke. Na večini teh virov so zapisani datumi med novembrom in decembrom 1942 ter iz prve polovice januarja 1943.

Sovražnikova vojaška pošta je bila nato poslana v Moskvo v glavno politično upravo Rdeče armade, od tam pa je bila zaupana posebni skupini na Inštitutu Marxa-Engelsa-Lenina, ki je bila ustanovljena na začetku vojne s strani Centralnega komiteja sovjetske komunistične partije. To skupino so sestavljali znanstveni delavci, ki so obvladali nemški jezik. Zbran material so pregledali, prebrali in ga po potrebi prevedli ter na tej osnovi pripravljali objave za zbornike in poročila za Sovjetsko informacijsko upravo.

Najbolj izčrpna pisma je leta 1944 v knjižni obliki objavila vojaška založba Narodnega komisariata za obrambo ZSSR z naslovom »Zlom Nemcev pri Stalingradu: pričevanja sovražnika«. Naklada ni navedena, izdaja pa je bila v žepnem formatu in natisnjena na navaden časopisni papir, saj ni bilo predvideno, da bi se ohranila dlje časa. Danes je knjiga prava redkost.

Vsebina knjige ima neprecenljivo vrednost. Bolj, kot se časovno oddaljujemo od te krvave vojne, večji je pomen pisem in dnevnikov, saj nam ti pomagajo, da z zgodovinsko natančnostjo osvetlimo bistvo in značaj bitke na Volgi, ki je spremenila tok celotne druge svetovne vojne. 

Podnaslov zgoraj omenjene knjige govori o tem, da so nemški častniki in vojaki pisali pisma, dnevnike in beležke predvsem zase in za svoje bližnje. Pisali so iskreno in z željo po tem, da bližnjim čim bolje prenesejo svoje vtise in vse, kar so preživeli. To so pričevanja ljudi s prve frontne črte.

V nadaljevanju predstavljamo manjši del »Sovražnikovih pričevanj«.

 » … Rusi so oboroženi z najsodobnejšim orožjem in močno udarjajo po nas. To je najbolje vidno v bitkah za Stalingrad. Tukaj se moramo trdo boriti za vsak meter zemlje, imamo mnogo žrtev, saj se Rusi borijo ostro in vztrajno do zadnjega diha … «

 

Iz pisma desetarja Otta Bauerja Hermannu Kugeju, 18.11.1942.

 

» … Stalingrad je pekel na zemlji. To je Verdun, rdeči Verdun z novim orožjem. Napadamo vsak dan. Če nam zjutraj uspe zavzeti 20 m, nas Rusi zvečer spet potisnejo nazaj … «

 

Iz pisma desetarja Walterja Oppermanna svojemu bratu, 18.11.1942.

 » … Ko smo prispeli v Stalingrad nas je bilo 140, 1. septembra, po dvodnevnem boju, pa nas je ostalo vsega 16. Vsi ostali so ranjeni ali ubiti. Nimamo niti enega častnika več, tako da je povelje enote bil prisiljen prevzeti podčastnik. Vsak dan se iz mesta v zaledje vijejo kolone tisočih ranjencev. Kot vidiš, naše izgube niso majhne …«

 

Iz pisma vojaka Heinricha Malchusa desetarju Karlu Weitznu, 13.11.1942.

 

» … Podnevi ne smeš iz zaklona, saj te ubijejo, kot psa. Rusi imajo ostro in natančno oko. Bilo nas je 180, ostalo nas je samo 7. Prej smo imeli 14 prvovrstnih mitraljezcev, zdaj sta samo dva … «

 

Iz pisma mitraljezca Adolfa svoji mami, 18.11.1942

 

» … Ko bi si le lahko predstavljali, kako hitro se tukaj kopljejo grobovi! Skoraj vsak dan umre mnogo vojakov in pogosto se vprašaš, kdaj boš prišel na vrsto ti. Starih vojakov tukaj nimamo … «

 

Iz pisma podčastnika Rudolfa Tuchla, poveljnika 14. čete 227. pehotne divizije svoji ženi.

 

» … Tukaj se moramo Bogu zahvaliti za vsako uro, ki jo živimo. Od tu nihče ne more ubežati svoji usodi. Najhuje je to, da moraš ponižno čakati, dokler ne pride tvoj čas. Bodisi umreš na bolniškem vlaku v domovini bodisi te čaka hitra a strašna smrt na fronti. Samo maloštevilni srečneži izbrani po božji volji bodo preživeli to vojno pri Stalingradu … «

 

Iz pisma vojaka Paula Boltza Mariji Smud., 18.11.1942

 

» … Tukaj je pravi pekel. V vsaki četi je ostalo največ 30 ljudi. Doživeli nismo še ničesar podobnega. Na žalost vam ne morem vsega opisati. Če bo usoda naklonjena, vam bom nekoč o tem razlagal. Stalingrad je grob za nemške vojake. Število vojaških grobišč raste … «

 

Iz pisma mlajšega vodnika Josepha Tzimacha staršem, 20.11.1942.

 » … 2. december. Sneg, samo sneg. Hrana je ogabna, ves čas smo lačni.

6. december. Porcije so še manjše.

7. december. Situacija s hrano je vse hujša. Ena štruca kruha za sedem ljudi. Kmalu bomo morali začeti jesti konjsko meso.

12. december. Danes sem našel kos starega plesnivega kruha. To je bila prava poslastica. Jemo samo enkrat dnevno, ko nam razdelijo hrano, nato pa 24 ur stradamo … «

 

Iz dnevnika podčastnika Josepha Schaffsteina.

 

 » … 22.-25. november. Ruski tanki nas obkrožajo in napadajo z bokov in od zadaj. Vsi panično bežijo. Krenili smo skozi stepe na 60-kilometrski pohod. Pomikamo se proti kraju Surovikino. Ob 11. uri nas spet napadejo ruski tanki in »Katjuše«. Zoper vsi bežijo.

6. december. Vremenske razmere so vse slabše. Obleka zmrzuje na telesu. Tri dni nismo jedli ali spali. Fritz mi razlaga o pogovoru dveh vojakov, ki ga je slišal prej. Želita se predati ali prebegniti na drugo stran … «

 

Iz dnevnika narednika vojaške policije Helmuta Megenburga.

 

» … Včeraj smo dobili vodko. Ravno v tem trenutku smo klali psa, vodka pa nam je prav prišla. Hetti, zaklal sem že štiri pse, tovariši pa so še zmeraj lačni. Nekoč sem ubil in skuhal srako … «

 

Iz pisma vojaka Otta Zechtiga Hetti Kominski, 29.12.1942.

 

» … 26. decembra. Danes smo za praznik skuhali mačko.«

 

Iz beležke Wernerja Kleeja

 » … 23. november. Po kosilu so nas neverjetno močno napadla ruska letala. Doživeli nismo še ničesar podobnega. Nemškega letala pa niti enega! Ali lahko temu rečemo premoč v zraku?

24. november. Po kosilu se je začelo močno obstreljevanje. Naša četa je izgubila polovico vojakov. Ruski tanki se premikajo proti našim položajem, napadajo nas letala. Imamo mnogo ubitih in ranjenih. To je preprosto neopisljiva groza … «

 

Iz dnevnika podčastnika Hermanna Treppmanna, 2. bataljon 670. pehotnega polka 371. pehotne divizije.

 

 » … 19. november. Če izgubimo to vojno, se nam bo maščevalo za vse, kar smo storili. Pri Kijevu in Harkovu je bilo ubitih na tisoče Rusov in Židov z ženami in otroki. To je preprosto neverjetno. Ravno zato moramo vse napore vložiti v zmago.

24. november. Iz Stalingrada se vije neprekinjena kolona vozil. Požigajo hiše, zaloge hrane in oblačil. Pravijo, da smo obkoljeni. Okoli nas padajo bombe. Nato pride sporočilo, da je Kalač, ki so ga zavzeli naši ponovno v rokah Rusov. Nad nas so poslali 18. divizij. Mnogim je padla morala. Nekateri govorijo že o samomoru … Ob vrnitvi iz Karpovke smo videli enote, ki so sežigale uniforme in dokumente.

12. december. Ruska letala so vse drznejša. Na nas streljajo iz letalskih topov in istočasno mečejo bombe. Vogta so ubili. Kdo bo naslednji?

5. januar. Na pokopališču naše divizije pri Stalingradu je pokopanih več kot 1.000 vojakov. To je čista groza. Za tiste, ki so jih premestili iz motoriziranih v pehotne enote, lahko rečemo, da so obsojeni na smrt.

15. januar. Iz tega kotla ni izhoda in ga tudi ne bo. Občasno v naši bližini eksplodira kakšna mina … «

 

Iz dnevnika častnika F. P.

» … Kako lepo bi lahko živeli, če ne bi bilo te preklete vojne! Zdaj pa se moramo prebijati po tej grozni Rusiji, komu na čast? Ko razmišljam o tem, bi najraje kričal od jeze in gneva … «

 

Iz pisma mlajšega vodnika Arna Betza, 87. artilerijski pol 113. pehotne divizije svoji zaročenki, 29.12.1942.

 

» … Pogosto se vprašaš: čemu vso to trpljenje, kako to, da se človeštvo ni nič spremenilo? Ampak o tem ne smemo razmišljati, saj Nemcu takšne misli ne smejo prihajati na um. Čeprav o tem gotovo razmišlja 90 % vojakov, ki se borijo v Rusiji.«

Iz pisma desetarja Albrechta Ottna svoji ženi, 1.1.1943.

 » … 15.januar. Fronta je razpadla. Vse je na milost in nemilost prepuščeno usodi. Nihče ne ve, kje se nahaja njegov polk, njegova četa, vsak je prepuščen samemu sebi. Zagotavljanje surovin je še naprej grozno, poraz bo kmalu tu.

V zadnjih dneh se stvari odvijajo tako: napada nas šest ali devet SB-2 ali pa po dva, trije lovci Il-2. Letala se še ne umaknejo za obzorje, ko že vzletijo nova in nad nas odvržejo bombe. Vsako letalo ima po tri do štiri težke bombe. Zvok bomb je nepretrgan. Ponoči bi moralo biti bolj mirno, pa ni. Strelivo smo popolnoma iztrošili, njihova letala pa uničujejo naše bunkerje.

Ko sem hodil skozi Gumrak, sem videl cele skupine naših vojakov, kako se umikajo. Hodijo korak za korakom v najrazličnejših plaščih, ki so si jih navili okoli teles, da bi se nekako ogreli. Naenkrat eden izmed njih pade v sneg, medtem ko ostali ravnodušno stopajo naprej. Komentar je odveč.

  1. januar. V Gumraku, vzdolž cest, na poljih in v bunkerjih ležijo nemški vojaki, ki so umrli od lakote, nato pa zmrznili … «

 

Iz dnevnika nadporočnika Gerharda Rumpfintza, 96. pehotni polk 44. pehotne divizije.

 

» … V našem bataljonu je bilo samo v zadnjih dveh dneh ubitih, ranjenih ali pa je zmrznilo 60 ljudi, preko 30 jih je dezertiralo, streliva pa nam je ostalo samo še do večera. Vojaki tri dni niso ničesar jedli, mnogim so zmrznile noge. Vprašali smo se, kaj naj storimo. 10. januarja smo brali letak z ultimatom o predaji. Odločili smo se, da se predamo in s tem rešimo življenja preostalim našim vojakom … «

 

Iz izjave zajetega kapetana Kurta Mandelhelma, poveljnika 2. bataljona 518. pehotnega polka 295. pehotne divizije in njegovega adjutanta Karla Hotschalta, 15. 1. 1943.

 

» … Ko sem prebral ultimat, sem se silno razjezil nad našimi generali. Očitno so se odločili, da nas pokopljejo na tem hudičevem mestu. Naj se generali in častniki sami vojskujejo! Jaz imam dovolj. Sit sem vojskovanja … «

 

Iz izjave zajetega desetarja Josepha Schwartza, 10. četa 131. pehotnega polka 44. pehotne divizije, 2. 1. 1943.

 

» … Obkoljeni smo že od 21. novembra. Situacija je brezupna, samo naši poveljniki tega ne želijo priznati. Ničesar ne dobivamo razen parih žlic enolončnice iz konjskega mesa … «

 

Iz pisma padalca R. Schwartza svoji ženi, 16. 1. 1943.

 » … Glavni vzrok katastrofe nemških čet pri Stalingradu je premoč Rusov v artileriji, tankih, letalstvu in človeških virih.

Ruski tanki so delovali zelo dobro, še posebej tanki T-34. Velik kaliber njihovih topov, dober oklep in visoka hitrost tem tankom zagotavljajo premoč glede na nemške. Ruski tanki so dobro pripravljeni za taktično delovanje v teh zadnjih bojih.

Za njihovo artilerijo se zdi, da ima neomejene zaloge streliva. O tem nas je prepričevalo zelo močno in pogosto streljanje iz težkih minometov. Minometi pogubno delujejo na moralo in nam zadajajo velike izgube.

Letalstvo je delovalo v velikih skupinah in pogosto bombardiralo naše bunkerje, skladišča streliva in prevozna sredstva … «

 

Iz izjave zajetega generalmajorja Moritza Dreberja, poveljnika 297. pehotne divizije.

 

Bitka pri Stalingradu je posegla v življenja milijonov ljudi v Sovjetski zvezi, Nemčiji in tudi drugje. Preberite si še pričevanja braniteljev Stalingrada v času nemške invazije.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: