Kako je nemški feldmaršal Paulus postal sovjetski propagandist

Friedrich Paulus v štabu Rdeče armade v Stalingradu, 1. marca 1943. Vir: AP

Friedrich Paulus v štabu Rdeče armade v Stalingradu, 1. marca 1943. Vir: AP

AP
Poveljnik nemške 6. armade v drugi svetovni vojni Friedrich Paulus (1890 – 1957) je bil zajet leta 1943 po porazu v bitki pri Stalingradu. Sovjetske oblasti so ga uspele prepričati, da se odreče Hitlerju in postane podpornik sovjetske propagande.

Še pred januarjem leta 1943 je bilo očitno, da bo Tretji rajh v bitki pri Stalingradu poražen. Bitka, ki je obrnila tok druge svetovne vojne, je trajala 6 mesecev in pol, od junija 1942. Sovjetska zveza je v njej izgubila več kot milijon vojakov, Nemci pa 950.000. Šesta armada, ki ji je poveljeval generalmajor Friedrich Paulus, je bila obkoljena, zato je bil poraz samo vprašanje časa …

V teh okoliščinah je Adolf Hitler nagradil Paulusa z enim od najvišjih odlikovanj Tretjega rajha, povišal ga je namreč v feldmaršala. Njegovo zadnje sporočilo Paulusu je bilo nedvoumno: »Še noben nemški feldmaršal ni bil ujet.« Hitler je pričakoval, da bo obkoljeni Paulus izvršil samomor, vendar je feldmaršal izbral življenje in se 31. januarja 1943 predal.

Predaja Paulusa. Vir: YouTube

Nemci proti Hitlerju

Ujeti Paulus je bil za Moskvo pomemben, ne samo zaradi prestiža. Po napadu Nemčije so sovjetske oblasti skupaj z nemškimi komunisti, ki so migrirali v ZSSR že v 30-ih letih, poskušale iz vojnih ujetnikov ustvariti antifašistično organizacijo.

Po bitki pri Stalingradu, ki je resno pretresla nemško prepričanje v zmago, se je v ujetništvu znašlo 90.000 vojakov Wehrmachta, ki so že pomenili solidno osnovo za ustanavljanje takšne organizacije. Najprej so julija 1943 ustanovili Nacionalni odbor za svobodno Nemčijo, zatem pa Zvezo nemških častnikov, ki ji je predsedoval ujeti general Walther von Seydlitz-Kurzbach. Za uspešno antifašistično propagando pa avtoriteta generala ni bila dovolj. Sovjetske oblasti so potrebovale resnično eminentnega Nemca, kot je bil feldmaršal Paulus.

Feldmaršalova usoda

Sodobniki so Paulusa opisovali kot odgovornega vojaka, dostojnega častnika in človeka. Kot v knjigi Katastrofa na Volgi piše nemški zgodovinar Joachim Wieder, Paulus ni imel talenta vojskovodje, bolj mu je odgovarjalo delo v štabu, kot pa poveljevanje vojski. Štabni častnik Paulus je bil pomembna osebnost, sodeloval je v razvoju zloglasne operacije Barbarossa in načrta za napad na Sovjetsko zvezo.

Do Stalingrada je Paulus opravljal pisarniško delo v zaledju. »Njegovo imenovanje za poveljnika 6. armade leta 1942 je bilo ključnega pomena, saj nikoli prej ni poveljeval niti polku,« pravi Wieder.

Predaja Paulusa, 31. januar 1943. / WikipediaPredaja Paulusa, 31. januar 1943. / Wikipedia

Še ena Paulusova velika napaka, po Wiederjevem mnenju, je bila njegova slepa vera v Hitlerja. Zavrnitev samomora je bil prvi primer dejanja, ko ni izpolnil Führerjeve volje. V ujetništvu se je sicer še naprej izrekal za nacionalsocialista.

Ko je izvedel za ustanavljanje Zveze antifašističnih častnikov, jo je Paulus ostro obsodil in se pisno odrekel vsem ujetim Nemcem, ki so se ji pridružili, pravi zgodovinar Mihail Burcev.

Paulus bere izjavo „Svobodne Nemčije“. Pred njim stoji Seydlitz. 14. avgust 1944. / Arhivska fotografijaPaulus bere izjavo „Svobodne Nemčije“. Pred njim stoji Seydlitz. 14. avgust 1944. / Arhivska fotografija

Preobrat

Sčasoma je Paulus vendarle spremenil svoje poglede. Nanj je vplival tudi psihološki pritisk, saj so ga v njegovem stanovanju v Dubrovu pri Moskvi vsakodnevno prepričevali, da preide na stran ZSSR, svoje pa je naredil tudi sam potek vojne. Zavezniki so odprli drugo fronto, Tretji rajh pa je utrpel resne poraze v Afriki in pri Kursku. Vlogo je odigrala tudi smrtna kazen, ki je v Nemčiji doletela Paulusovega prijatelja, generala-feldmaršala Erwina von Witzlebna, zaradi zarotništva proti Hitlerju 20. julija 1944.

8. avgusta 1944, leto in pol po tem, ko je bil ujet, je feldmaršal Paulus nastopil na radiu Svobodna Nemčija in nagovoril vojake Wehrmachta: »Nemčija je izgubila vojno. Država se je v takšni situaciji znašla zaradi vodenja Adolfa Hitlerja. Nemčija se mora odreči Hitlerju.«

Friedrich Paulus v Nürnbergu, 11. februar 1946. / WikipediaFriedrich Paulus v Nürnbergu, 11. februar 1946. / Wikipedia

Sovjetska propaganda

To je bil prvi, ne pa tudi zadnji Paulusov antifašistični govor. Pridružil se je vrstam Zveze nemških častnikov, na njegovo pobudo pa so napisali številne nagovore nemškemu narodu. Kot pove zgodovinar Vladimir Markovčin, je Paulus celo zahteval srečanje z Josifom Stalinom, vendar je bil zavrnjen.

Eden od glavnih antifašističnih nastopov feldmaršala je bil na seji nürnberškega procesa 11. in 12. februarja 1946. Kot oseba, ki je sodelovala pri načrtovanju operacije Barbarossa, je bil Paulus pomembna priča v sojenju generaloma Wilhelmu Keitlu in Alfredu Jodlu, ki sta bila kasneje obsojena na smrt.

Po procesu v Nürnbergu se je Paulus vrnil v Sovjetsko zvezo, kjer je preživljal hišni pripor v neki hiši blizu Moskve. Do Stalinove smrti leta 1953 so bile vse njegove zahteve za vrnitev v Nemčijo zavrnjene. Njegovo delo s sovjetskimi oblastmi se je tako nadaljevalo in Paulus je postal glavni svetovalec pri snemanju filma Stalingrajska bitka Vladimirja Petrova iz leta 1949. Po Stalinovi smrti je Paulus za vedno zapustil Sovjetsko zvezo. Preminil je v Dresdnu leta 1957.

Preberite tudi:

Sovjetski James Bond, ki je pretresel Tretji Rajh

Bitka pri Kursku: začetek konca Tretjega rajha

Nürnberški procesi: Pet glavnih vprašanj

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.