Včeraj lovili naciste, sedaj žogo: Nogometna tekma »na ruševinah Stalingrada«

Nogometaši Traktorja: Ivanov, Belikov, Jermasov, Gusev

Osebni arhiv
Maja 1943, samo nekaj mesecev po koncu bitke za Stalingrad, so na ruševinah opustošenega mesta organizirali nogometno tekmo. Nastopili so ostanki lokalnega moštva Traktor Stalingrad in ruskega velikana Spartak Moskva. Dvoboj se je zapisal v zgodovino kot »tekma na ruševinah Stalingrada«.

Spartak Moskva je bil spoštovan vojaški klub, ki ga je poosebljal vratar sovjetske reprezentance Anatolij Mihajlovič Akimov, ki je tudi 40 let pozneje s spoštovanjem govoril o stalingrajskih nogometaših. Toda leta 1943 Akimov ni bil glavni junak zgodbe.

Junak je bil Konstantin Vladimirovič Belikov, kapetan Traktor Stalingrada od leta 1939. Zgodovina je hotela, da prav on postane eden od ključnih protagonistov te zgodovinske tekme. To so bili časi, ko so trenerji šele počasi pridobivali tisto moč in glavno besedo, kot jo imajo v sodobnem nogometu. Tiste čase je imel glavno besedo še kapetan, ki je skupaj z mentorjem moštva odločal o pristopu do igre na terenu.

Še leta 1942 je kapetan ekipe iz Stalingrada lovil saboterje, padalce, raketaše in druge grožnje. Tudi sam je opravil hiter tečaj iz obstreljevanja – za daljše tečaje pač ni bilo časa. Če bi se sovražnik prebil skozi južni del mesta, bi poročnik Belikov pri priči razstrelil oddelek ogromne tovarne, ne da bi trenil z očesom.

Mesto brez ulic

»Na naši ulici bomo tudi slavili,« je Stalin ponavljal leta 1942 v govoru ob 25. obletnici oktobrske revolucije. Res so potem v Stalingradu slavili, a se je Stalin malce zmotil, saj po epski bitki proti nacistom ulic sploh ni bilo več. Toda prebivalci Stalingrada so še naprej bili tam, mesto je vseeno ostalo živo. Ljudje so delali in delo je postalo njihov boj.

Stadiona, ki je nekoč stal blizu tovarne in so ga med vojno bombardirali dan in noč, ni bilo več. Mogoče je bilo najti le koščke nogometnega igrišča s trmasto visoko travo. Del igrišča so Nemci preoblikovali v pokopališče s križi in čeladami. Delavci so začeli kopati in čistiti, ob zavedanju, da so bili grobovi minirani.

Stalingrad, maj 1943

Med prvimi povratniki v Stalingrad so bili nogometaši Traktorja, čeprav sta dva člana moštva izgubila življenje med branjenjem mesta. Za nekatere soigralce je bila vrnitev čisto simbolična. Nekateri so imeli od doma do fronte, kjer so se borili od septembra 1942, samo nekaj minut. Roko na srce, v bistvu niti nihče ni več imel pravega doma. Preživeli so bosi hodili po ruševinah mesta, kopali po ostankih, iskali preproge, ostanke, kose pohištva. Hrano so pripravljali na zakurjenem ognju. A le redki so se pritoževali.

Drzen predlog

Ideja o organizaciji nogometne tekme v takih pogojih je bila res drzna. V začetku aprila 1943 se je vratar Vasilij Jermasov srečal z generalpolkovnikom Voroninom. Visoki, skoraj dva metra visoki Jermasov je pred vojno plašil napadalce s svojo bliskovito hitrostjo, čeprav je imel sto kilogramov.

Voronin ga je vprašal, kako bi lahko 1. maja obeležili praznik dela, in Jermasov je zagreto odgovoril: »Igrati moramo nogomet.« Odločeno je bilo, da se organizira tekma 2. maja 1943. V južnem delu mesta so našli relativno dobro ohranjen stadion Azot. Pred igralci so območje prečesali odstranjevalci min in prav je bilo tako, saj se je izkazalo, da so bili dostopi do stadiona minirani. Namesto fizičnih priprav so igralci zakrivali luknje v sredini igrišča in stezi okoli njega. Še pred enim tednom je artilerija od tam umaknila težka protiletalska orožja dolgega dometa.

Govorice so se hitro širile, prebivalci Stalingrada so slišali, da potekajo treningi. Radovedni domačini so zahajali na stadion. V samo nekaj dneh pred tekmo se je majhna skupina ljudi z nosili spremenila v disciplinirano ekipo prostovoljcev, ki sta ji poveljevala Jermasov in Belikov. Do sredine aprila se je nabralo 13 igralcev. Trenirali so na neravnem terenu po dolgih izmenah v tovarni ali nevarnih operativnih zadolžitvah. Za prvi trening so si oblekli in obuli to, kar so pač lahko našli. Nihče se ni sramoval svojih zakrpanih tankovskih uniform in skledastih čevljev. Belikova so (znova) imenovali za kapetana.

Igralci niso imeli kje živeti, so pa dobili eno drugo veliko darilo, ki ga niso pričakovali: dovolili so jim, da pokličejo nazaj svoje evakuirane družine. Kakšen teden in pol pred prvomajskimi praznovanji so družine prispele s parnikom. Še nihče ni bil tako srečen, odkar je izbruhnila vojna, je rekel Belikov, ki si je delil vratarnico poleg stadiona s tremi družinami, 14 ljudi je živelo tam.

V napetem pričakovanju

Sprva so vsi pričakovali, da se bo Traktor pomeril z ekipo Dinamo Moskva. Vendar te ekipe ni bilo mogoče sestaviti: nekateri so se borili na fronti, od koder jih ni bilo mogoče priklicati nazaj. Nato je Vasilij Jermasov presenetil Belikova z novico, da bodo igrali proti Spartak Moskvi.

Konstantin Vladimirovič Belikov

Nogometaše Spartaka so poklicali na zbor in skupaj so odleteli v noči na 1. maj. Ko so prispeli na cilj, vratar Akimov ni mogel verjeti svojim očem. Tam so jih pričakali ne samo tisti, ki so bili za to zadolženi; prišlo je na desetine navijačev. Akimov se spominja dveh navijačev, ki sta prišla na letališče kar bosa. Nihče ni mogel razumeti, kako so navijači sploh izvedeli za prihod posebnega letala z nogometaši.

Belikov se je spominjal, da se je en teden pred tekmo pojavil en plakat za tekmo – samo eden v celem Stalingradu. Plakata skoraj nikamor ni bilo mogoče prilepiti. Ta plakat pa je bil napisan z vijoličnim črnilom na sijočem belem papirju, kar je bila za vojne čase izjemna redkost.

Nogometaše Traktorja je skrbelo: Bodo ljudje sploh prišli gledat? Kako bodo igrali? Niso si smeli privoščiti poraza. Vstajali so ob 5.30 zjutraj in trenirali pred službo od 6. do 8. ure. Potem so tekli na stadion še zvečer po koncu izmene v spomladanskem somraku.

Mojstrski vratar Spartaka Anatolij Akimov je opozoril prijatelja Belikova iz Stalingrada: »Kostja, trda vam bo predla.« Belikov je prikril svojo zaskrbljenost in odgovoril: »Bomo videli. Upam, da bodo ljudje prišli.« Igralci so se zaman bali, da ne bo občinstva – 2. maja so ljudje prišli. Nastavili so klopi za okoli 3000 gledalcev, a jih je prišlo štirikrat toliko. Vstop na stadion je bil brezplačen. Ko so nogometaši pogledali iz slačilnice, je vse skupaj izgledalo skoraj tako kot pred vojno.

Prihaja ura, prihajajo možje

Pred tekmo je žogo na igrišče odvrgel mlad pilot strmoglavca Aleksej Družkov. Na tribunah je bil trušč in glasno je odmevalo ploskanje, ko je general Skokov podelil Jermasovu medaljo za pogum. Navijače je razveselila tudi začetna postava, saj je domača ekipa vključevala zvezdnike na čelu z Jermasovim in Belikovim, pa tudi druge znane igralce, kot so bili Fjodor Gusev, Georgij Šljapin, Sava Pelikjan, Leonid Šeremet, Aleksander Mojsejev.

Toda Spartak je imel več možnosti za igranje nogometa in je bil bolje uigran, eno leto prej je osvojil tudi Pokal Moskve. Zato je Belikova skrbelo, ali bodo imeli igralci Traktorja iz Stalingrada sploh dovolj moči za igro proti Spartaku.

Najprej je napadel Spartak in gostitelji četrt ure niso prišli do igre. Moskovčani so prihajali in prihajali, a je dvometrski Jermasov kraljeval na golu kot nepremagljiva ovira. Spartak je stiskal in pritiskal, toda zaman. Tedaj je šel v akcijo Traktor Stalingrad na krilih navijačev.

Jermasov je vse glasneje kričal ekipi in jo pozival v napad. Soigralci ga niso razočarali. V 39. minuti je Šljapin stekel po levem krilu in poslal visok predložek Mojsejevu, ki je spravil žogo v zgornji kot, daleč onkraj dosega vratarja Akimova. »Nisem pričakoval, da bo brcnil tako močno. Nisem mogel ustaviti tega strela,« se je pozneje spominjal Anatolij Akimov.

Čeprav se je Spartak v drugem polčasu močno trudil, da bi izenačil izid, je bil ta gol odločilen. Traktor je zmagal z 1:0. Pozneje so se vsi igralci objeli, izmučenim soigralcem so pomagali oditi z igrišča. Potem pa jih nikakor ni bilo iz slačilnice. Preprosto niso imeli več moči.

V okviru praznovanj ob 70. obletnici zmage nad nacisti v drugi svetovni vojni so v Moskvi ponovno »rekonstruirali« legendarno nogometno tekmo, ki so jo odigrali leta 1943 v Stalingradu.

Avtor Nikolaj Dolgopolov je za ta članek prejel prestižno nagrado za športno novinarstvo Sport Media Pearl, osvojil je tretje mesto v kategoriji najboljših barvitih prispevkov. Dobitnike so predstavili 15. decembra 2015 v Abu Dhabiju.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Priporočamo še članek:

Sovjetski klub proti nacistom: Ko je nogometna tekma zares odločala o življenju in smrti

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke