Sovjetski klub proti nacistom: Ko je nogometna tekma zares odločala o življenju in smrti

S takšno dilemo so se soočili nekdanji nogometaši kluba Dinamo Kijev leta 1942.

19. septembra 1941 je Kijev padel v roke nacistov, mnogi nogometaši najmočnejšega mestnega kluba Dinamo pa so se nekaj časa borili v odporniškem gibanju, a so kmalu izgubili stik s partizani in vojaki na fronti. Večina je ostala v mestu in se bila prisiljena zaposliti v tamkajšnji Tovarni kruha št. 1.

Potem pa so poleti leta 1942 nacisti prišli na idejo, da bi organizirali nekaj »prijateljskih tekem«, »dinamovcem« (igralci razpuščenega Dinama Kijev) pa so celo predlagali, da trenirajo na mestnem stadionu Zenit. Za idejo naj bi stal nemški mestni vojaški nadzornik generalmajor Eberhardt, ki si je mislil, da bi lahko s takimi tekmami še dodatno ponižal podrejeni Kijev pred očmi na tisoče gledalcev. Pa še okupatorji bi se lahko malo pozabavali z oslabljenimi nasprotniki.

Med osuplimi dinamovci se je vnela razprava. Kako bodo sploh zbrali dovolj energije za igro, ko pa živijo od ubornih odmerkov hrane? Si ne bodo uničili ugleda, če bodo igrali z nacističnimi osvajalci? Toda ključni igralci Dinama so zagovarjali, da se gre v te tekme – ne samo, da bodo igrali, celo zmagali bodo. Prišli bodo ljudje in videli, kako so oni nabili naciste v nogometu. To bi lahko pozitivno podžgalo prebivalce mesta.

Igralci so tako sprejeli izziv in svoji ekipi dali ime Start. 12. julija 1942 so po vsem Kijevu viseli plakati: »Nogometna tekma: Nemške oborožene sile proti ekipi Start iz Kijeva«.

Start pred tekmo ni dosti treniral, sem in tja so malo brcali žogo v bližini tovarne kruha, drugače pa raje varčevali z dragoceno energijo. Napadalec Ivan Kuzmenko je vseeno pridno treniral svoje proste strele z okoli 30 metrov, medtem ko se je v golu uril vratar Trusevič. Kuzmenko je imel nekaj težav s sklepom in je vedel, da ne bo mogel dosti teči, a je želel prispevati svoj delež.

Nekaj dni pred prvo tekmo je najbolj spoštovani igralec ekipe Mihail Sviridovski spravil skupaj nekaj skupnih oblačil za tovariše: bele kratke hlače, rdeče kratke majice in dolge rdeče nogavice. Vsem je bilo jasno, da je bila rdeča barva izbrana nalašč, v znak nasprotovanja Nemcem. Toda samozavestnih nacistov rdeča barva ni zmotila – misel, da bodo »rdečkarje« povozili na nogometni tekmi, jih je še kako navduševala.

Kruto prebujanje

Tekma ni šla po načrtih nacistov. Start se ni oziral na nemške grožnje in Nemce premagal s 4:1. 17. julija so Nemci sestavili še malo močnejšo ekipo, a tudi ta ni bila kos dinamovcem, saj je izgubila s kar 6:0.

Potem so dinamovci igrali še proti madžarskemu klubu MSG Wal in ga premagali 5:1 na prvi tekmi in 3:2 na revanši. Kijevčani so potiho slavili. Igralce so spet poznali na ulici, jih srečevali z nasmeškom na obrazu, na tekme pa je prihajalo vse več ljudi.

Za peto tekmo so se Nemci odločili, da je čas, da Sovjetom dajo trdo lekcijo. Sestavili so močno moštvo iz nemških enot za protiletalsko obrambo Flakelf, v katero so vključili tudi več profesionalcev iz najboljših nemških nogometnih klubov (nekateri so nadaljevali s športno kariero tudi po vojni). To je bil čisto drug nivo igralcev v primerjavi s prejšnjimi nacističnimi ekipami. Bili so dobro hranjeni in mišičasti, igrali so zelo agresiven nogomet … toda tudi to ni preprečilo še enega poraza, saj je Start 6. avgusta zmagal s 5:1! Po tekmi so navijači vzklikali: »Davaj, krasnije!« (»Dajmo, rdeči!«). Sicer se niso hoteli preveč izpostavljati, a so vendarle malo kričali.

Uprava pekarne, kjer je delala večina dinamovcev, je obljubila, da bo igralcem zagotovila več kruha, da bodo zbrali več energije za tekme, a jih potem opozorila, da se igrajo zelo nevarno igro. »Postrelili vas bodo!« so opozorili zaposleni pri pekarni. Trdili so, da so nacistični navijači že zahtevali, da igralce Starta obesijo na prečki nogometnega gola.

»Tekma smrti«

Tekma, ki bi morala odločati o usodi ekipe iz Kijeva, je bila »revanša« proti Flakelfu, ki je bila na sporedu 9. avgusta. Nogometaši Starta so se zavedali, da stvari ne bodo več mogle dolgo potekati tako, kot so do takrat. Nemci jim pač ne bodo dovolili zmagovati tekem na očeh tisočih navijačev. Zato ni presenečenje zgodba, da je ekipo v slačilnici pred tekmo obiskal oficir v gestapovski uniformi in igralcem naročil v čisti ruščini: »Ko gre ekipa na igrišče, mora nasprotni ekipi salutirati s tradicionalnim pozdravom 'Heil Hitler'!« Aja, pa še to: »Ne smete zmagati na tekmi!«

Plakat za »tekmo smrti« Start Kijev : Flakelf

wikipedia.org

Nogometaši Dinama so obnemeli. Gestapovec je še dodatno pokazal svoje znanje ruščine in rekel: »Molčanije – znak soglasija« (»Če ste tiho, je to znak, da se strinjate.«). Izčrpani igralci res niso mogli izustiti niti ene besede pred tekmo. Ampak ko so prišli na sredino igrišča, se niso dali in so ohranili uporniško držo. Na poziv kapetana Sviridovskega so zakričali: »Fizkult privjet!« (»Športni zdravo!«, tradicionalni nogometni pozdrav v ruščini, op. prev.)

Igralci Flakelfa so bili odločeni, da se maščujejo za poraz na prvi tekmi. Pri fizični sili niso varčevali. »Tako močno so se zaletavali v nas, da smo slišali, kako nam pokajo kosti. Toda sodniki na igrišču so se pretvarjali, kot da niso videli nič, še nasmihali so se ob takšni grobosti,« se je pozneje spominjal napadalec Makar Gončarenko.

Sodniki – vsi so bili nemški – niso opravljali svojega dela. Nacisti so igrali grobo in se namerno spravljali na ključne igralce, Start pa istih stvari ni smel početi. Glavni sodnik se je na vse moči trudil, da se Start ne bi preveč približal nemškemu golu, ob najmanjšem drobcu možnosti je že zapiskal prepovedan položaj. Zato ni imelo smisla, da bi si podajali žogo v bližini kazenskega prostora. Startu sta ostali dve možnosti: streli na gol od daleč ali preigravanje nemških branilcev ena-na-ena.

Ne glede na vse to je Start ob polčasu vodil s 3:1. Najprej so zadeli Nemci, potem je Kuzmenko izenačil s prostim strelom z razdalje, zatem pa je dvakrat zadel v polno še Gončarenko – najprej z glavo po predložku Kuzmenka in nato s samostojnim preigravanjem nemških branilcev.

Drugi polčas je bil skrajno bojevit, nobeno moštvo ni odstopilo niti za eno ped. Start je pogrešal veščine Kuzmenka, ki si je poškodoval nogo po številnih ciničnih prekrških Nemcev v prvem polčasu in ni več mogel igrati v nadaljevanju. Flakelf je zadel dvakrat in izenačil na 3:3. Toda igralci Starta se niso dali. Kijevsko moštvo je zadelo še dvakrat in strlo nemški odpor s 5:3.

18. avgusta 1942 zjutraj so celotno ekipo Start aretirali.

Cena zmage

Sledilo je 32 dolgih dni zasliševanj, obtožb, poniževanj in groženj v prostorih Gestapa. Gestapovi oficirji so igralce obtoževali, da so bili povezani z lokalnim podzemljem in da so pretepali Nemce na ukaz sovjetskih partizanov. Za tolmača na zaslišanjih se je izkazalo, da je izdajalec: pred vojno je bil hišnik na stadionu, sedaj pa jih je obrekoval in namerno črnil njihov ugled.

Nekega jutra so zapornike odpeljali iz gestapovskih ječ v več čakajočih avtomobilov. Zmagovalce tekem proti nacistom sta čakali dve perspektivi za prihodnost: koncentracijsko taborišče ali takojšnja usmrtitev.

Od igralcev, ki so pristali v taborišču Sirec severozahodno od Kijeva (pozneje Babji Jar), so štiri tam pozneje ustrelili, med njimi sta bila tudi Trusevič in Kuzmenko. Makar Gončarenko in Sviridonski pa sta ostala med preživelimi in sta celo uspela organizirati drzen pobeg iz taborišča.

Spomenik udeležencem "Tekme smrti" pri stadionu Dinamo v Kijevu, kipar I. S. Gorovoj, arhitekta V. S. Bogdanovski in I. L. Maslenkov

V&A Dudush/Wikipedija

Po vojni je Gončarenko v Ukrajini postal spoštovan trener in pod njegovo taktirko so bili mnogi slavni sovjetski igralci in trenerji, kot sta Valerij Lobanovski in Oleg Baziljevič.

Lobanovski, ki je umrl leta 2002 zaradi kapi, je na primer obudil slavo Dinama Kijev v 70-ih in 90-ih. Leta 1975 je povedel moštvo do zmage v evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev in nato še v evropskem superpokalu, v katerem je Dinamo premagal nemški Bayern Münich – to pa je odličen epilog te izjemne zgodbe.

Ta prispevek je prirejena in skrčena različica originalnega članka iz časnika Rossijskaja gazeta. © Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Pot z dna do vrha Evrope: Zgodovina sovjetskega nogometa v slikah

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.