Slovenski nogometaš v ruski ligi: zadovoljen na Uralu, a nezadovoljen, ker ne zaigra za Slovenijo

Jelena Ribakova/soccer.ru/Wikipedija/CC BY-SA 3.0

Balažic igra za Ural že tretjo sezono in ruski navijači tega kluba so ga vzeli za svojega, še vedno pa si ni uspel zares ogledati uralske prestolnice Jekaterinburg, čeprav tam igra že toliko časa. Zato so ga novinarji Justmedia.ru popeljali na ogled mesta in sproti z njim naredili intervju.

V uvodu je nogometaš iz Prekmurja pohvalil umirjen promet v mestu, ki je precej drugačen od hiteče živčnosti, ki jo je doživljal v Beogradu ali Istanbulu. Je pa priznal, da mu je bilo v življenju najbolj všeč bivanje v Beogradu, v karieri pa mu je bilo najbolj prijetno igranje v Španiji (Espanyol).

Privajanje na življenje pod Uralom

Kako se je privadil na življenje v Jekaterinburgu, kjer je od leta 2017? »Zlahka sem se privadil, saj sem že prej igral v Ukrajini in sem že znal ruščino. Ko pa sem prišel 29. ali 30. decembra 2016 podpisat pogodbo, je bilo celo mesto kot en velikanski kup snega. Takrat sem pomislil: Kako tukaj sploh igrajo nogomet?

Če bi bil tukaj sam, bi se težje privadil, vendar zdaj živim s svojo soprogo, ki me rešuje. Če izgubimo, nočem niti razmišljati o nogometu, a me žena spravi v dobro voljo in me prisili, da preneham razmišljati o nesreči.«

Svoje žene ni spoznal v Rusiji ali v Sloveniji, pač pa v Srbiji, kjer je igral za Partizan (2015-2016). Doma se pogovarjata v srbščini, »ker v vseh balkanskih državah poznamo ta jezik«. Ona je magistrica mednarodnih odnosov, vendar zdaj ne dela. Pravi, da je ženam in puncam tujih nogometašev v Jekaterinburgu na splošno težko, ker tukaj le redki znajo angleščino, so pa domačini vseeno prijazni in pripravljeni pomagati. Njegov najboljši prijatelj v klubu je romunski soigralec Eric Bicfalvi, s katerim sta imela nekaj časa skupno sobo, še danes pa preživita kar veliko časa skupaj.

Kam zahaja v Jekaterinburgu

Georgiy Rozov/Russian Look/Global Look Press

Gregor Balažic in novinar Denis Koplaščnikov sta medtem prišla do vodnega nahajališča Zgornji Iset, kjer namerava Jekaterinburg zgraditi »pametno mesto«, če bo zmagal s svojo kandidaturo svetovno razstavo EXPO 2025. »To bi bilo zakon, če bi Jekaterinburg gostil EXPO, mesto bi dobilo nov impulz za razvoj. Svetovno prvenstvo v nogometu je dalo dobro reklamo Jekaterinburgu in če prej mnogi še niso slišali za uralsko prestolnico, je zdaj drugače. Če bi lahko spremenili še vreme, bi bilo to idealno mesto (smeh).«

Jelcin center, muzej in raziskovalni center v spomin na prvega predsednika Ruske federacije Borisa Jelcina

Vladislav Falšivomonetčik/Wikipedija/CC BY 3.0

Jekaterinburg se lahko pohvali tudi z dobrimi kulturnimi ustanovami, vendar Gregor vanje ne zahaja. čeprav bi si z ženo želela v gledališče, kamor še nista uspela iti. Kot je dejal, svoj prosti čas posveti družini, z ženo gresta na kakšno dobro kosilo ali večerjo v različnih mestih restavracijah, z Ericom na kakšno kavo pred treningom. Ko pa je aprila letos prišel na obisk oče, so vsi skupaj uspeli videti Jelcin center, Katedralo na krvi, cirkus in tekmo v hokeju, ki je, mimogrede, v mestu veliko bolj priljubljen kot nogomet. Na tekme svetovnega prvenstva, ki so potekale tudi v Jekaterinburgu, mu ni uspelo iti; lahko bi šel na tekmo Peru-Francija, pa je bilo tako grozno vreme, da si je premislil in ostal doma. Je pa drugače poleti mesto zelo lepo, pravi.

Sevastjanova hiša

G. Thielmann/Arco Images/Global Look Press

Ko sta z novinarjem prispela do nabrežja reke Iset in Sevastjanove hiše, je Gregor še povedal, da je bila ta znamenita hiša prva stvar, ki jo je na internetu spoznal v zvezi z Jekaterinburgom. Prosti čas sicer najraje preživlja doma. Po drugi strani mu je všeč, da v mestu obstajajo okusne srbske restavracije, kjer se lahko tudi pogovarjajo v srbščini. Kaj pa ruska oziroma jekaterinburška kuhinja? »Tukaj hrana ni tako pikantna in slana kot v Srbiji. V Jekaterinburgu sva vzljubila azijske jedi. Moti naju samo to, ko dajejo mesu sladek okus, a sva se zdaj že navadila, da vnaprej naročiva jedi brez omake ali da nam jo dajo posebej.«

Mu je naporno leteti na tekme v gosteh v ruski ligi?

Leonid Faerberg/Transport Photo Images/Global Look Press

Ko sta z novinarjem nadaljevala svojo turnejo proti originalnemu spomeniku tipkovnici, sta se spet vrnila k nogometu. Gregor Balažic je povedal nekaj več o dogajanju v klubu in specifikah ruske nogometne lige. Komentiral je tudi dolga potovanja na gostujoče tekme v ruski ligi – njega vsi letalski poleti pravzaprav niti ne motijo, bolj ga je motilo, ko so se v Ukrajini 15-17 ur vozili na tekme z avtobusom. Seveda pa imajo nekateri drugi soigralci z letenjem več težav. Povedal je, da se tudi novinci hitro vključujejo v klub, kljub jezikovnim oviram (neznanje ruščine).

Spomenik tipkovnice v Jekaterinburgu

Tara-Amingu/Wikipedija

Pri ruskem nogometu na splošno ga moti to, da je v njem veliko mučne borbe. »Imate infrastrukturo, zelo lepe stadione, nogomet pa še vedno zaostaja za evropskim. Tam se žoga hitro premika, tukaj pa mečkamo. Navijačem je zaradi tega težko, saj hočejo gledati lep nogomet, kot v Ligi prvakov, v ruski ligi pa to redko vidiš.«

Falšivomonetčik/Wikipedija/CC BY-SA 4.0

»V slovenski reprezentanci mi niso dali priložnosti«

Beseda je zašla na slovensko reprezentanco, v kateri je Balažic zaigral samo dvakrat. »Takrat, ko sem bil v najboljši formi, mi preprosto niso dali priložnost. Ne vem, zakaj se je odvilo tako, kot se je. Celo pisal sem trenerju in poskušal izvedeti, zakaj me ne vpokličejo, a me ni kontaktiral nazaj. Medtem pa v reprezentanco pridejo tisti, ki sedijo na rezervnih klopeh svojih klubov.«

Prepričan je, da gre za nekakšne manipulacije agentov in ni pošteno, da ni dobil več priložnosti v slovenski reprezentanci. »Ne bom dajal denarja za to, da bi igral za nacionalno reprezentanco. Če pa me bodo poklicali, bom dal na igrišču vse od sebe.«

Kaj bi bil Gregor Balažic, če ne bi postal poklicni nogometaš? Ne ve, ker je na to ciljal že od otroštva in je že pri šestnajstih odpotoval v portugalsko Benfico. Če mu ne bi uspelo, bi se potem poskušal znajti, ko bi prišlo do te situacije, da bi moral početi kaj drugega. »Mimogrede, ko sem bil star 12 let, me je med šolskimi počitnicami oče vzel s seboj v službo, da bi vedel, kako težko je zaslužiti denar.«

Nabrežje reke Iset

Konstantin Kokoshkin/Russian Look/Global Look Press

Kaj bi vam slovenski domačin v Jekaterinburgu predlagal, da si ogledate tem v mestu? »Če je zunaj lepo vreme, se lahko sprehodite po nabrežju in po arboretumu. Ravno zdaj delavci delajo vse, da bi mesto naslednje leto izgledalo še lepše. Že kmalu bodo tu najlepši kraji za sprehode,« je rekel in sklenil svoj pogovor za Justmedia.ru.

Spoznajte še: 

Perm: Rusko mesto blizu Urala, kjer se spominjajo slovenskih vojakov in imajo radi slovenščino

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.