Moskva je bila prvič oplenjena in požgana med mongolsko invazijo Rusije, dolgo preden je mesto postalo prestolnica. Ko so mongolske sile leta 1238 oblegale Moskvo, je ta bila navadno mesto v Vladimirski kneževini.
Med petdnevnim obleganjem je Moskovčanom uspel celo uspešen protinapad. Razjarjeni Mongoli so nato mesto zajeli in zažgali, poveljnika lokalne vojaške utrdbe pa dobesedno razsekali na kose.
Kljub temu, da je bila zmaga moskovskega kneza Dmitrija Donskega proti Mongolom na Kulikovskem polju leta 1380 velik korak k osvoboditvi ruskega ozemlja, se je končna zmaga zdela še vedno zelo oddaljena. Mongoli so še naprej predstavljali močnega nasprotnika, s katerim ni bilo šale. To so tudi dokazali dve leti kasneje.
Leta 1382 je mongolski kan Toktamiš ponovno napadel ruske kneževine. Hitro in nepričakovano se je znašel pred moskovskim obzidjem. Ker so glavne ruske sile pod knezom Dmitrijem takrat bile izven mesta, je prebivalce zajela panika.
Mongoli so Moskovčane pretentali tako, da so jim ponudili pogajanja. Ko so njihovi »diplomati« vstopili v mesto, je tesno za njimi stala tudi glavnina mongolske vojske, ki je, ko se je znašla v mestu, začela izvajati vsesplošen pokol.
Uničenje je bilo neizmerno. Mongoli so pobrali vse, kar je bilo vrednega in mesto požgali do tal. Ko se je Dmitrij Donski vrnil v Moskvo, je bil zaprepaden – mestne ulice so bile prepojene s krvjo in posute s trupli ljudi.
V 16. stoletju je bila mongolska država Zlata horda le še senca svoje nekdanje moči, hitro vzpenjajoča se ruska država pa se je morala zdaj ukvarjati z njenimi ostanki – številnimi kanati in hordami. Kljub svoji majhnosti pa so te države občasno še vedno izvajale roparske pohode.
Leta 1571 je bila Rusija sredi livonske vojne (1558 – 1583) in večina njene vojske je bila zaposlena z boji na Baltiku proti švedskim in poljsko-litovskim silam. Krimski kan Devlet I. Giraj je v tem videl idealno priložnost za plenjenje ruskega ozemlja.
Z lahkoto je prišel do Moskve in požgal okoliške vasi. Ogenj se je kmalu razširil še po mestu. Devlet je na koncu opustil načrt napada na Kremelj in se z nekaj deset tisoč zaporniki vrnil na Krim.
Navdahnjen nad tem uspehom je predlagal celo otomanskemu sultanu Selimu II., da zasede Rusijo, a ti načrti so kmalu klavrno propadli, saj je združena krimsko-otomanska vojska doživela katastrofalni poraz nedaleč od Moskve v bitki pri vasi Molodi leta 1572.
Zgodnje 17. stoletje sta v Rusiji zaznamovali notranja politična kriza in lakota. Država je bila razdeljena med različne politične skupine in gibanja ter doživljala intervencije iz tujine.
Najuspešnejša pri tem je bila Republika obeh narodov (poljsko-litovska politična zveza). Poljske sile so aktivno sodelovale v nemirih, s tem ko so podpirale in izkoriščale številne pretendente za ruski prestol.
Leta 1610 so Poljaki porazili vojsko ruskega carja Vasilija IV., ki je bil kmalu zatem odstavljen. Rusko plemstvo je prestol nato ponudilo poljskemu knezu Vladislavu IV. Vasi in poljsko-litovska vojska je pod poveljstvom Stanisława Żółkiewskega vstopila v mesto in zasedla Kremelj.
Kljub obljubam Poljakov, da Rusije ne bodo vključili v svojo državo in s tem škodovali pravoslavju, so se začeli vesti kot osvajalci in si kmalu prislužili odpor pri ljudeh. Po deželi se je razširilo protipoljsko gibanje. Poljski garnizon v Kremlju je bil blokiran in odrezan. Ko so vsi drugi poskusi propadli, so se vojaki leta 1612 predali.
A osvoboditev Moskve ni pomenila tudi konca vojne, ki je trajala še naslednjih šest let. Vladislav se je ponujenemu prestolu dokončno odpovedal šele leta 1634.
200 let po svojem odhodu iz Moskve so Poljaki dobili novo priložnost za maščevanje v okviru 5. korpusa Napoleonove vojske, ki je bil med prvimi, ki so leta 1812 vkorakali v Moskvo.
Ruski poveljniki so se po velikih izgubah v borodinski bitki odločili, da mesto zapustijo. Ko je 14. septembra v Moskvo vkorakal Napoleon, je našel skoraj povsem prazno mesto. Francoski cesar je pričakoval, da ga bo sprejela ruska pogajalska delegacija, a ga je namesto tega pričakalo napol požgano mesto. Francozi so na to odgovorili z množičnimi usmrtitvami in ropanjem.
Po samo enem mesecu je Napoleon mesto zapustil, da bi se umaknil pred prihajajočo zimo. Mogočna francoska Grande Armée ni dosegla ničesar, za njene vojake pa se je začela dolga in mučna pot domov, ki je na koncu privedla k propadu Napoleonove kariere.
Preberite še:
Kako je Moskva postala smrtonosna past za Napoleona
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
