»Blitzkrieg« na sovjetski način: Kako je Rdeča armada osvobajala Poljsko

Slobodan Đukić
Rdeča armada je z množico oklepnih enot in motiviranih vojakov napredovala po 30 km dnevno, premagala sedem nemških obrambnih linij ter prebrodila dve veliki reki.


Poljska ofenziva sovjetske vojske se je začela 12. januarja in trajala do 3. februarja 1945. V prodoru, s katerim je Rdeča armada potisnila nacistične sile s Poljske, so sodelovale enote dveh front – Beloruske in Ukrajinske, pod poveljem izkušenih maršalov Georgija Žukova in Ivana Konjeva.

Med operacijo je Rdeča armada osvobodila poljsko ozemlje, ki se je razprostiralo zahodno od reke Visle, in premagala reko Odro (na današnji poljsko-nemški meji). Na njenem desnem bregu so Sovjeti nato vzpostavili čvrsto mostišče, ki so ga kasneje izrabili za zaključne operacije v bitki za Berlin.

Razmerje sil pred ofenzivo

V začetku januarja 1945 je bila nemška vojska v zelo kritični situaciji. Na Madžarskem in v vzhodni Prusiji so nemške sile z ogromnimi napori skušale zaustaviti prodor sovjetske vojske, podobna situacija pa se je v sicer manjši meri odvijala na zahodu. Sovjeti so pred tem že osvobodili Romunijo in predvsem z nafto bogato območje okoli mesta Ploieşti. Hkratno množično zavezniško bombardiranje je naneslo veliko škodo nemški civilni in vojni industriji. Nemške zračne sile so bile na tej točki že popolnoma razdejane, ljudski resursi pa izčrpani. Ne glede na vse to so decembra 1944 Nemci na zahodu krenili v veliko ofenzivo čez belgijske Ardene v obupanem poskusu preobrniti potek vojne.

Rdeča armada je čvrsto držala svoje položaje na reki Visli. V poletnih operacijah je uspela na več mestih prečkati reko in vzpostaviti solidna mostišča na drugi strani za nadaljnji prodor. V ta namen so Sovjeti v naslednjih nekaj mesecih tudi postopoma povečevali svoje sile. Istočasno so se na drugi strani Nemci pripravljali na pričakovan sovjetski napad, postavili več obrambnih linij ter na območju okupirane Poljske skoncentrirali večji del preostalih razpoložljivih sil. Nemška obveščevalna služba se je prikopala do podatkov o načrtovani sovjetski ofenzivi, načelnik generalštaba nemške vojske generalpolkovnik Heinz Guderian pa je Hitlerja večkrat opozoril na sovjetske priprave, a ta je njegova opozorila ignoriral, češ da je vse skupaj le zavajanje sovjetske propagande.

Prvotno je bil začetek operacije načrtovan med 15. in 20. januarjem, a načrte je podrla situacija na zahodni fronti, kjer je angloameriške sile v Ardenih presenetila močna protiofenziva nemške vojske in SS-a. Churchill je zato prosil Stalina, da v najkrajšem možnem času izvede ofenzivo za razbremenitev zavezniških sil v Belgiji, zato je ta pohitel s pripravami in 12. januarja se je začelo zares.

Nasprotujoče si sile

Na ozemlju Poljske je delovala nemška armadna skupina A (kasneje preimenovana v armadno skupino Center), ki je premogla okoli 30 divizij, dve brigadi in 50 samostojnih bataljonov. Skupna moč teh formacij je znašala okoli 560.000 vojakov in častnikov z okoli 5.000 artilerijskimi kosi in minometi ter 1.220 tanki ter drugimi oklepnimi vozili. Zračno podporo je zagotavljala 6. zračna flota z okoli 630 bojnimi letali. Da bi okrepilo obrambo pred sovjetsko ofenzivo, je nemško poveljstvo z zahodne fronte premestilo 29 divizij in 4 brigade.

Nemci so na 300 do 500-kilometrskem območju med Vislo in Odro postavili sedem obrambnih linij, od katerih je bila najbolje zaščitena prva. Posamezne obrambne linije je sestavljala veriga utrdb in povezanih rovov, ki so jih zgradili na podlagi do tedaj pridobljenih izkušenj iz bojev z Rdečo armado. Območja med posameznimi linijami so bila zaminirana, potegnjenih je bilo na stotine kilometrov bodeče žice in postavljenih na tisoče protitankovskih preprek.

Nemci so za obrambo uporabili dobesedno vse, kar so lahko, vključno z naravnimi pregradami. Posebno pozornost so posvetili šesti obrambni liniji, ki se je raztezala vzdolž nemško-poljske meje iz leta 1939.
Rdeča armada je za ofenzivo pripravila skoraj 140 divizij s skupno 2,2 milijona vojaki, več kot 36.000 artilerijskimi kosi, več kot 7.000 tanki in samohodnimi havbicami ter 4.772 bojnimi letali.

Ofenziva se začne

Sovjeti so v napad krenili v zgodnjih jutranjih urah 12. januarja 1945. Zaradi Hitlerjeve odločitve razporediti vse tankovske rezerve blizu prve obrambne linije, so nemške oklepne enote padle v doseg sovjetske artilerije. To strateško napako so Nemci drago plačali, njihova vojska pa nato ni več zmogla zaustaviti silovitega naleta Rdeče armade.

Zaradi poslabšanja situacije na vzhodni fronti je Hitler prekinil vse vojaške aktivnosti na zahodu in se vrnil nazaj v svoj štab v Berlinu. To je napravil šele štiri dni po začetku sovjetske ofenzive, saj ni želel poslušati poročil enega najbolj sposobnih nemških generalov, zgoraj omenjenega Guderiana, o kritični situaciji na vzhodni fronti. Guderian je opozarjal, da je treba na vzhod premestiti močne okrepitve. Hitler je končno popustil in v boj z Rdečo armado poslal korpus Velika Nemčija.

Medtem so Sovjeti že dosegli Varšavo. Štab armadne skupine je sporočil, da bo mesto padlo, če ne dobijo resnih okrepitev, saj se je v Varšavi nahajalo le nekaj bataljonov nemške vojske. Takrat je Guderian poveljstvu armadne skupine Center dal proste roke, da evakuira mesto. Hitler je ob tej novici pobesnel in poskušal preprečiti umik iz Varšave, a mu nikakor ni uspelo vzpostaviti veze s poveljstvom armadne skupine.

V noči s 16. na 17. januar je nepoln sovjetski tankovski bataljon z okoli 20 tanki ob podpori motostrelske brigade in artilerije pri Čenstohovi razbil nemške sile, ki so štele skoraj 10.000 mož. Sovjeti so se znašli na sami nemški meji. Naslednjega dne je Rdeča armada osvobodila Varšavo ob podpori poljske vojske.

Do 18. januarja so bile sile armadne skupine Center popolnoma razbite. Sovjeti so prebili 100-150 kilometrov v globino 500-kilometrske fronte. O hitrosti prodora sovjetskih tankovskih enot priča podatek, da so tankisti tekom prodora in zavzemanja nemških vojaških letališč uspeli zaseči preko 60 letal, ki niso uspela vzleteti. Medtem je bil že osvobojen Krakov.

Nemško poveljstvo je začelo na vzhodno nemško mejo začelo premeščati vse razpoložljive sile, a fronte ni bilo več mogoče stabilizirati. Med 20. in 25. januarjem so sovjetske sile obkolile mesto Poznanj s 60.000 prebivalci, v naslednjem tednu pa so prestopile reko Odro in vzpostavile mostišča na njenem desnem bregu. Istočasno so enote Ukrajinske fronte osvobodile južno Poljsko in severno Češkoslovaško. Bitka za Vroclav je trajala vse do 5. maja 1945 (bitka za Berlin se je končala 3 dni prej).

Izid operacije

Sovjetska ofenziva za osvoboditev Poljske se je v vojaško zgodovino zapisala kot ena najhitrejših vojnih operacij.

»Sovjetski prodor med prečkanjem Visle je bil izveden s takšno hitrostjo, da je nemogoče opisati vse, kar se je dogajalo med Vislo in Odro v prvih mesecih leta 1945. Evropa ni videla ničesar podobnega že od uničenja Rimskega imperija,« je zapisal nemški general Friedrich von Mellenthin v knjigi Panzerbattles 1939-1945.

V sovjetski ofenzivi je bilo popolnoma uničenih 35 sovražnikovih divizij, 25 divizij pa je izgubilo med 50 in 70 odstotki vojakov. V ujetništvo je padlo okoli 150.000 nemških vojakov. Sovjetska vojska je zdaj imela prosto pot proti Berlinu.

23. februarja 1945 je Stalin obelodanil rezultate zimske operacije, ki je trajala 40 dni. V tem času so sovjetske sile uničile okoli 800.000 sovražnikovih vojakov, 300.000 pa jih zajele. Uničeno je bilo 3.000 bojnih letal in 4.500 tankov.

Preberite še:

Rdeča armada v Prekmurju

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke