Rdeča armada v Prekmurju

Danes na prisotnost rdečearmejcev v Prekmurju opominja zlasti spomenik na Trgu zmage v Murski Soboti. Med drugim pri njem vsako leto poteka proslava ob dnevu zmage 9. maja z udeležbo visokih predstavnikov ruske diplomacije in civilno-družbenih organizacij v Sloveniji, dan prej pa spomin počastijo tudi predstavniki drugih nekdanjih sovjetskih republik in njihovih narodov (Ukrajina, Gruzija, Azerbajdžan ...).

Rdečearmejec in partizan z ramo ob rami

Tadej Kirinčič/Sobotainfo

To je impozanten 17 metrov visok marmornat spomenik z 240 cm visokima vojakoma – rdečarmejcem in partizanom, ki navidezno stražita vhod v grobnico, dvema topovoma in zvezdo kot simbolom skupnega boja. Spomenik kot tak je zamisel sovjetskega arhitekta in vojaškega inženirja Jurija Arončika iz Ukrajine, vojaka sta delo slovenskih arhitektov Borisa in Zdenka Kalina, nad celotno gradnjo pa je bdel lokalni arhitekt Feri Novak. Kot ob opisu razlaga (str. 83) zgodovinarka Darja Kerec, je spomenik tipičen za tovrstne spomenike v vzhodni Evropi.

Odkrit je bil 12. avgusta 1945, kot znak zahvale domačinov za osvoboditev in kot simbol prijateljstva med Slovenci in Rusi ter drugimi sovjetskimi narodi. Že vrsto let je veljal za najpomembnejši spomenik sovjetskim vojakom v Sloveniji (od leta 2016 mu nekoliko konkurira spomenik na Žalah v Ljubljani). Sprva je bilo mišljeno, da bi bili prav pri spomeniku pokopani tudi sovjetski vojaki, a so pozneje njihove ostanke prenesli v skupne grobove na soboško pokopališče.

Gradnja spomenika zmage v Murski Soboti, 1945

Zoltan Gerenčer/Wikimedia Commons

Za razliko od večjega dela Slovenije je bilo v Prekmurju domače odporniško gibanje do leta 1944 praktično povsem uničeno in je tu Rdeča armada imela ključno vlogo pri osvobajanju ozemlja izpod fašistične nadoblasti. Kerec pojasnjuje (str. 440), da je bila šele januarja 1945 ustanovljena edina prekmurska vojaška formacija Prekmurska četa, katere borci so potem skupaj z rdečearmejci sodelovali pri zaključnih operacijah.

Kri sovjetskih borcev ob Muri

Osvobajanje Rdeče armade je potekalo dober mesec pred padcem Berlina in je trajalo od 30. marca do 4. aprila 1945 (osvoboditev Murske Sobote 3. aprila, Dolnje Lendave 4. aprila).

Osvoboditev Murske Sobote, 1945

Zoltan Gerenčer/Wikimedia Commons

Direktorica Pokrajinskega muzeja Murske Sobote Metka Fujs je v pogovoru za Siol.net pred leti pojasnila, da so na območju Prekmurja delovale sile v okviru 57. armade pod poveljstvom generala Šarohina. To so bile 84. pehotna strelska divizija, 61. pehotna elitna divizija (imenovana tudi stalingrajska), 73. pehotna elitna divizija in 113. pehotna strelska divizija. Sama 57. armada je bila sestavni del 3. ukrajinske fronte pod poveljstvom maršala Fjodorja Ivanoviča Tolbuhina.

Osvoboditev Murske Sobote, 1945

Zoltan Gerenčer/Wikimedia Commons

Čeprav je osvobajanje trajalo le nekaj dni, je bilo med rdečearmejci kar nekaj izgub. Kot razkriva Fujs, je bilo samo pri gradnji pontonskega mostu na Muri – pri Melincih in obeh dokležovskih mostovih v smeri proti Bakovcem – več kot 400 mrtvih na strani Rdeče armade (113. in 73. divizija sta potem zasedli območje ob Kučnici in od tam nadaljevali napade v Avstriji).

Točno število vseh padlih ni znano, so pa znane nekatere ocene, ki se gibljejo nekje od 500 padlih sovjetskih vojakov naprej. Po ocenah (str. 97) Darje Kerec je skupno pri zaključnih bojih za Prekmurje padlo "skoraj 800 ruskih vojakov", od katerih jih je 521 danes pokopanih v grobnici na pokopališču v Murski Soboti.

Ista zgodovinarka je ob drugi priložnosti pojasnila, da je mogoče iz znanih priimkov borcev sklepati, da so se tedaj v vrstah Rdeče armade poleg Rusov borili tudi Ukrajinci, Bolgari, Poljaki in pripadniki nekaterih drugih narodnosti.

Prihod Sovjetov

Ob prihodu na prekmursko ozemlje so sovjetski vojaki začeli vzpostavljati svojo vojaško upravo, ki je bila pred vpeljavo civilne uprave organizirana v obliki mestnih komand, svoj lokalni sedež je dobila tudi sovjetska varnostno-obveščevalna služba NKVD. V Murski Soboti je bila komanda na čelu z vodjo mesta, majorjem Fjodorjem Barsukovim, nastanjena v Bergerjevi vili v stari glasbeni šoli, NKVD v hiši dr. Šerbca v ulici Štefana Kovača, vojaki in častniki pa po skoraj vseh hišah in dvoriščih, kot je povedala Fujs. Od 8. aprila so se z delegacijo SNOOS začeli vzpostavljati tudi zametki slovenske uprave.

Zoltan Gerenčer/Wikimedia Commons

Domačini so sprva spontano in iskreno pozdravljali prihod slovanskih zaveznikov. Redno so potekale različne delovne in humanitarne akcije za oskrbo zdravih in ranjenih sovjetskih vojakov, zbiralo se je hrano, kri, tobak in razne potrebščine, kar so domače oblasti pozdravljale in spodbujale. Prebivalstvo je v teh akcijah aktivno sodelovalo, kar je, kot piše Kerec, "za pokrajino, kjer kmečka populacija niti pred vojno ni živela v izobilju, hvalevredno dejanje" (str. 440).

Pri akcijah so bili še posebej aktivni mladi. Zlasti ženske, ki so celo na dnevni ravni obiskovale rdečearmejce v ruski bolnici in jim nosile darila, sovjetski vojaki pa so jih sprejemali ganjeno in čustveno, mnogi s solzami v očeh in občutkom, »kot da so darila prinesle njihove matere, žene in dekleta«. Potekali so tudi kulturni dogodki s pesmimi, plesi in filmi iz Sovjetske zveze, posebno slovesne pa so bile tudi prvomajske demonstracije, na katerih so govorci poudarjali bratstvo s Sovjeti ob petju sovjetske himne in himne Hej, Slovani! (str. 88-90).

Osvoboditev Murske Sobote, 1945

Zoltan Gerenčer/Wikimedia Commons

Ob splošnem materialnem pomanjkanju in slabem življenjskem standardu so odnosi Prekmurcev postopoma postajali bolj ambivalentni, manj naklonjeni do rdečearmejcev in njihovih potreb, še posebej je to veljalo izven Murske Sobote. Že 6. maja 1945 se v lokalnem časniku Novi čas pojavi (str. 91) besedna zveza ruska komanda, za katero »smo naredili vse, kar je od nas zahtevala: izvedli priprave za mobilizacijo jugoslovanske vojske, popis prebivalstva, zbrali denar za tiskovni sklad«. Kerec utemeljeno sklepa (str. 440), da evforija ob otvoritvi spomenika na Trgu zmage 12. avgusta 1945 ni bila povsem iskrena, četudi se politika ter obnova mesta in pokrajine do leta 1948 nista odrekli Stalinovi dediščini.

Morda pa je bil to ob načelnem prijateljstvu še eden od tihih znakov, ki so potihem peljali proti prihodnjemu razkolu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo?

Čeprav Rdeča armada ni bila aktivna v večjem delu Slovenije, pa so tam vseeno bili prisotni mnogi ruski in sovjetski borci. Kako je bilo to mogoče, izveste v članku »Sovjetska sled« med slovenskimi partizani.

VIRI - Priporočamo tudi za nadaljnje branje na temo tega članka:

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.