»Sovjetska sled« med slovenskimi partizani

Ruski državni arhiv kino-foto dokumentov / Ruski center znanosti in kulture / Rossotrudničestvo
V narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem so v partizanskih vrstah sodelovali tudi mnogi pripadniki nejugoslovanskih narodov. Poleg Italijanov so največjo skupino predstavljali državljani Sovjetske zveze, ki jih je bilo okoli 2 tisoč. Kakšno vlogo so igrali sovjetski borci in zakaj je imela ZSSR pozneje pri NOB posebno misijo, opisujemo v prispevku ob dnevu boja proti okupatorju.

V poznejših letih NOB so začeli partizani v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji dobivati neposredno vojaško podporo zavezniških sil. V slovenskem zgodovinopisju so dodobra opisane zlasti zahodne zavezniške misije, ki so bile prisotne od aprila 1943, medtem ko je manj sistematično popisana sovjetska misija v Sloveniji, ki so ji več pozornosti posvetili ruski zgodovinarji. Če pustimo ob strani uradno podporo držav zaveznic, pa so poseben pečat pustili običajni borci iz Sovjetske zveze, ki jih je tok zgodovine pripeljal med slovenske partizane.

Ujetniki in prebežniki

Sovjetski državljani so se med slovenskimi partizani znašli po različnih poteh. Pomemben del so predstavljali ujetniki, ki so se po osvoboditvi priključili NOB. Ruska zgodovinarka Nadežda Pilko z Inštituta za slavistiko Ruske akademije znanosti, ki se še posebej veliko ukvarja s slovensko zgodovino 20. stoletja in je dodobra razkrila usodo sovjetskih borcev na Slovenskem, tako pojasnjuje, da so se prvi sovjetski državljani med partizani v Ljubljanski pokrajini pojavili po kapitulaciji Italije leta 1943, v glavnem pa so pobegnili iz italijanskih in avstrijskih delovnih taborišč ali zasebnih posesti.

Poleg pobeglih ujetnikov so bili tudi tisti, ki so dezertirali ali so jih zajeli v spopadih z oddelki Ruske osvobodilne vojske (ruska kolaborantska vojska, op. a.), kot je 162. Turkestanska divizija. Partizani so veliko vojakov sovjetske narodnosti iz te divizije denimo zajeli v bitki pri Postojni. Bili so tudi ujetniki iz 4. kazaškega polka Ruskega zaščitnega korpusa in polka SS Varjag, našteva strokovnjakinja. Nekateri od teh so tako v novih okoliščinah zamenjali stran in se pridružili NOB. Kot je pred časom za RBTH povedala tržaška zgodovinarka Marina Rossi, so bili takšni vojaki zaradi svojega »fašističnega« izvora še posebej opazovani, zato so mnogi za očiščenje svoje podobe izvajali zelo drzne akcije.

Koliko pa je bilo vseh sovjetskih državljanov med partizani? Težko je natančno reči, obstajajo pa nekatere ocene. Nadežda Pilko navaja oceno, da jih je bilo v slovenski Narodnoosvobodilni vojski približno 2 tisoč, v celotni jugoslovanski NOV pa okoli 6 tisoč.

Prva partizanska četa iz državljanov Sovjetske zveze je nastala oktobra 1943 in je spadala pod 2. Mednarodni bataljon Druge sočanske brigade oziroma 18. slovenske udarne Bazoviške brigade, kot je sčasoma (po oktobru 1944) postala znana po zaslugi štirih padlih antifašistov iz vasi Bazovica (»Bazoviška«) in uspešnih bojev severno od Trsta (»udarna«). Nastala je na območju osvobojenega ozemlja okrog mesta Kobarid, ki so ga jeseni leta 1943 napadale nemške enote. Takrat je 2. Mednarodni bataljon sodeloval predvsem pri zaščiti ceste Kobarid-Bovec-Trbiž.

Med omembe vrednimi akcijami s sovjetsko prisotnostjo Nadežda Pilko omenja napad nemške vojske na območju Trnovskega gozda, ko je imela 18. brigada nalogo, da zaščiti cesto Trnovo-Lokve-Čepovan. Z dobro načrtovano operacijo je pripomogla k bistvenim nemškim izgubam, posebne zasluge pa je dobil polkovnik Rdeče Armade A. I. Djačenko, ki je tudi sam leta 1943 pobegnil iz taborišča v Severni Italiji in se po potovanju skozi različna mesta pridružil partizanom pri Kobaridu.

Ravno 18. slovenska udarna Bazoviška brigada je tista, v kateri je bilo na našem prostoru daleč največ borcev sovjetskega porekla. Prisotnost ruskih borcev je bila tako vidna, da so 2. Mednarodni bataljon marca 1944 celo poimenovali »Ruski bataljon«. V bistvu so mednarodne bataljone reorganizirali in njihove poveljnike nastavili po nacionalnem principu (poleg Sovjetov so bili med tujimi borci denimo tudi Avstrijci, Angleži in Francozi). V Ruskem bataljonu je funkcijo poveljnika prevzel ravno Djačenko, pod katerim se je bataljon še posebej izkazal v bojih za Spodnjo Idrijo, sam pa je bil ranjen v eni od operacij. Omenimo lahko tudi srdite zaključne boje za Sinji vrh marca 1945, od koder je bilo mogoče nadzorovati glavno povezavo na Gori, preko katere je poskušala nemška vojska umakniti svoje sile iz Italije in jadranskega bazena. Poleg vloge v bitki so ruski borci v spominu domačinov ostali tudi po uspešnem reševanju domačinov iz hiše, ki so jo požgali Nemci.

Ruski bataljon je imel samostojno ali skupaj z enotami IX. Korpusa 150 večjih in manjših spopadov proti nasprotniku, 256 borcev in poveljnikov so nagradili z jugoslovanskimi odlikovanji in medaljami. Umrlo je 175 ljudi, 287 je bilo ranjenih, 39 jih je bilo pogrešanih, navaja statistiko ruska zgodovinarka. Ob bojevanju se je bataljon ukvarjal še s propagando – časopis 18. brigade Soški glas je imel namreč članke v ruščini, slovenščini in srbohrvaščini. Svojo pot pa je zaključil točno tam, kjer je začel – po težkih bojih na Soči v bližini Kobarida 5. maja 1945. Ves bataljon na čelu z Djačenkom je takrat končal z delom in se je moral vrniti v Sovjetsko zvezo.

Kako pa so se sovjetski borci razumeli s slovenskimi partizani, h katerim so jih pripeljale zgodovinske okoliščine? Kot vse kaže, so bili odnosi zelo prijateljski in prišleki niso bili podvrženi bistvenim pritiskom. Kot izpostavlja Pilko, sta njihove osebne izkušnje dobro opisala novinar časopisa TV-15 Mile Pavlin ter ruski novinar in pisatelj Lev Kaplin. Pavlin si je s sovjetskimi udeleženci NOB dopisoval v 60. letih, njegove osebne zapiske pa je mogoče danes najti v Arhivu Republike Slovenija, medtem ko je Kaplin v Sovjetski zvezi objavljal kratke časopisne članke.

Štab brigade jugoslovanskih partizanov in oficir Sovjetske armade sprejemajo odločitev pred bojem, oktober 1944. Vir: Ruski državni arhiv kino-foto dokumentov / Ruski center znanosti in kulture / RossotrudničestvoŠtab brigade jugoslovanskih partizanov in oficir Sovjetske armade sprejemajo odločitev pred bojem, oktober 1944. Vir: Ruski državni arhiv kino-foto dokumentov / Ruski center znanosti in kulture / Rossotrudničestvo

Sovjetska misija

Če pustimo omenjene borce ob strani, imamo še en ločen vidik »sovjetske sledi« v NOB – uradno vojaško podporo Sovjetske zveze. Sovjetska zavezniška misija se je začela relativno pozno, čeprav je komunikacija med Titom in sovjetskim političnim vodstvom potekala od leta 1941 in je vodstvo jugoslovanskega gibanja večkrat zaprosilo za pomoč, za katero so se dogovorili že leta 1942. Pozna sovjetska pomoč je v veliki meri povezana z objektivnimi razlogi, saj je lahko Sovjetska zveza zagotovila konkretno pomoč šele po drugi polovici leta 1943, ko je zmaga Rdeče armade pri Kursku potisnila sovjetsko-nemško fronto proti zahodu in tako tehnično omogočila polete sovjetskih letal, ki so po novem lahko dosegla Jugoslavijo.

Prvi sovjetski predstavniki iz partije in obveščevalnih služb so obiskali jugoslovanski Vrhovni štab septembra 1943, 14. decembra pa je sovjetsko vodstvo priznalo Narodni komite osvoboditve Jugoslavije za »edinega pravnomočnega predstavnika narodov Jugoslavije«. Misija Sovjetske zveze v Jugoslaviji je z delom začela šele 25. februarja 1944 na osvobojenem ozemlju v Drvarju.

Vzpostavljen je bil stik s poveljstvom jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja, ki je predstavilo razmere na bojiščih in zaprosilo za vojaški tovor, Tito naj bi naročil tudi pošiljke riža. Prvotne naloge sovjetske misije so bile: ugotoviti nujne materialne potrebe NOV, pomagati sovjetskemu daljnemu letalstvu pri poletih v Jugoslaviji, zbiranje in analiza informacij o politični situaciji v Jugoslaviji in na celotnem Balkanu.

Za uspešno izpolnjevanje nalog misije se je pojavila potreba po pošiljanju sovjetskih predstavnikov v posamezne dele Jugoslavije. Za Slovenijo se je tako sestavila uradna sovjetska misija pod vodstvom polkovnika Nikolaja Patrahaljceva, ki sta se mu pridružila še vezist Liho in prevajalec za angleščino Kuljkov, ki je bil še posebej priročen pri komunikaciji z zahodnimi zavezniki. Uradna sovjetska misija je tako v Slovenijo prispela 18. marca 1944, po dveh tednih potovanja.

Do začetka poletja, kmalu po nemškem desantu na Drvar, ko so se s Titom na Vis umaknili tudi nekateri člani sovjetskega politbiroja, sta sovjetsko misijo v Sloveniji dopolnila še sovjetski obveščevalec in podpolkovnik Ivan Ribačenkov ter vezist Sergej Leonidov. V noči na 6. junij so ju z letališča v ukrajinski Kalinovki poslali proti Črnomlju. Tam so ju toplo sprejeli partizani, ki so ju »objemali kot najbližja sorodnika in bližnja človeka«, nato pa sta se priključila štabu 9. korpusa, sprejemala tovor sovjetske vojaške pomoči, inštruirala slovenske vojaške poveljnike ter sodelovala v obveščevalnih aktivnostih.

Kdo so bili ti ljudje? Ruski zgodovinar Anatolij Mihajlovič Sergienko v svoji knjigi o Letalski skupini posebnega pomena (AGON), takrat edini sovjetski vojaški enoti daleč onkraj ozemlja ZSSR, ki je z letalskega oporišča v italijanskem mestu Bari pomagala narodnoosvobodilnemu boju v Jugoslaviji (pred vzpostavitvijo te baze junija 1944 so pomoč pošiljali iz Kijeva in Kalinovke), konkretno predstavi Ivana Petroviča Ribačenkova: prihajal je iz revne kmečke družine, a je v Sovjetski zvezi uspel pridobiti solidno tehnično izobrazbo in ustvariti uspešno kariero letalskega inštruktorja. Prepričan je bil, da mu je uspeh omogočila sovjetska oblast, za kar ji je bil neizmerno hvaležen in neomejeno predan. Svojo predanost je pozneje nadgradil z vstopom med sovjetske obveščevalce, kar ga je na koncu pripeljalo do misije v Sloveniji. Prisoten je bil v štabu 9. korpusa, zlasti v že omenjeni Bazoviški brigadi, veliko je delal kot obveščevalec. Z odličnim znanjem nemščine in pomočniki je zbral veliko informacij o nasprotnikih, denimo o ključnih premikih nemških enot iz Italije na Madžarsko. Ravno on je bil edini ranjeni član sovjetske misije, a je enako kot svoji tovariši dočakal konec vojne.

Vrste so bile kmalu še dopolnjene, saj je bila Slovenija kot »pomembno strateško stičišče med tremi agresorskimi državami« še posebej zanimiva tudi Narodnemu komisariatu za državno varnost ZSSR. Tako se je začela maja 1944 pripravljati še tričlanska ekipa z imenom »Star«, ki so jo sestavljali major in čekist z odločnim znanjem nemščine Viktor Arapov, vezist Anatolij Vološin ter vezist Aleksander Morozov. Vsi so že prej pridobili dragocene izkušnje na Krimu, pri Rostovu na Donu, Polocku in drugih krajih, kjer so izpeljali desantne akcije za frontno črto sovražnika, največkrat zaradi zbiranja informacij o stanju enot na terenu, na primer vlasovcev (že omenjenih ruskih kolaborantov), pa tudi za pomoč pri oskrbi sovjetskih partizanov. Tudi ta trojica je kmalu prispela v Črnomelj in začela z delom – Arapov zlasti z zbiranjem informacij o okupatorju na terenu, Vološin in Morozov pa sta poleg obveščevalnega dela sporočala informacije o vremenu sovjetskim letalom, ki so dostavljala pomoč in so največkrat pristajala na letališču Otok v Beli krajini.

»Tako se je v slovenskem delu sovjetske vojaške misije v Jugoslaviji koncentrirala solidna skupina obveščevalcev. Poročila, ki so jih pošiljali v center (sovjetski center na oporišču blizu Barija v Italiji, op. a.), so imela velik pomen za osvobodilni boj jugoslovanskega ljudstva in načrtovanje ofenzivnih operacij Rdeče armade, zlasti na Madžarskem,« opisuje njihovo vlogo že omenjeni zgodovinar Anatolij Sergienko. Sovjetska misija je bila torej povezana zlasti z obveščevalnimi dejavnostmi ter oskrbo partizanskih območij z orožjem in nujnimi potrebščinami. Poleg prisotnosti v IX. korpusu je imela misija predstavnike tudi pri štabu IV. operativne cone na Štajerskem.

S postopnim napredovanjem Rdeče armade proti zahodu se je sprva skromnejša sovjetska pomoč v drugi polovici leta 1944 bistveno okrepila, tako materialno kot kadrovsko. Bari je dopolnila letalska baza v romunski Craiovi, pozneje še s strani Rdeče armade osvobojeni Beograd, višina pomoči je začela dohitevati tisto od zahodnih zaveznikov. Kvalitativno so pomoč s hrano in orožjem na primer dopolnila letala, havbice, tanki, šolanje pilotov in tankistov. Izpostavimo lahko tudi medicinsko pomoč, saj je v osrednji partizanski bolnišnici v Kočevskem rogu delovala sovjetska zdravstvena ekipa: njeni zadnji člani, zdravnik in dve medicinski sestri, je prispela v Slovenijo 9. septembra 1944.

Jugoslovanski kmetje pozdravljajo sovjetskega pilota. Vir: Ruski državni arhiv kino-foto dokumentov / Ruski center znanosti in kulture / RossotrudničestvoJugoslovanski kmetje pozdravljajo sovjetskega pilota. Vir: Ruski državni arhiv kino-foto dokumentov / Ruski center znanosti in kulture / Rossotrudničestvo

Jugoslovansko-sovjetsko zavezništvo in protislovja

Ob vsem že omenjenem se na makro ravni vzpostavi tudi vprašanje odnosov med vodstvom jugoslovanskega odporniškega gibanja in Sovjetsko zvezo. Partizansko gibanje je imelo že od začetka odpora večinoma redne stike s Kominterno oziroma z Moskvo, slednja pa je, ko so razmere to omogočale, materialno in kadrovsko podprla jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje. Kljub nedvoumnemu zavezništvu so bila skozi vojno prisotna tudi določena protislovja, zaradi katerih so bili jugoslovansko-sovjetski zavezniški odnosi nekoliko mešani.

Po eni strani se je Komunistična partija Jugoslavije (in tudi Slovenije) kot sila, ki je kontrolirala partizansko odporniško gibanje, ideološko zgledovala po stalinističnem modelu realsocializma v Sovjetski zvezi, središču takratnega komunističnega gibanja, bila je privržena družbeni revoluciji po sovjetskem zgledu, čeprav je ekonomska vprašanja v določeni meri prelagala na povojni čas. Slovenski zgodovinar Božo Repe opisuje, da je zahodne misije na terenu med drugim motila tudi očitna večja naklonjenost sovjetskim misijam, kar je kljub pripadnosti skupnemu boju povečevalo nezaupanje med slovenskimi partizani in zahodnimi zavezniki.

Partizanski boj na območju Jugoslavije je bil sicer za Sovjetsko zvezo ugoden, ker jo je vsaj delno razbremenil, saj je ravno ZZSR na splošno nosila največje breme bojevanja proti silam osi, Rdeča armada je odigrala pomembno vlogo tudi v nekaterih delih Jugoslavije na čelu z Beogradom – v Sloveniji je predvsem pomembna zaradi osvoboditve Prekmurja. Svoje tesno zavezništvo sta FLRJ in ZSSR potrdili 11. aprila 1945 s sovjetsko-jugoslovanskim sporazumom o prijateljstvu, medsebojni pomoči in povojnem sodelovanju.

Po drugi strani je imelo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja že takrat svoje politične cilje in ni želelo biti absolutno poslušno sovjetski politiki, večkrat je ravnalo samovoljno oziroma drugače, kot bi ugajalo Moskvi. Politično vodstvo Sovjetske zveze na čelu s Stalinom zaradi uradno priznane kraljeve begunske vlade, vzdrževanja dobrih odnosov z zahodnimi zavezniki v antifašistični koaliciji in tudi zaradi delitve interesnih območij (z Zahodom naj bi si razdelili interesne sfere v Jugoslaviji po načelu 50:50) med vojno ni bilo naklonjeno ustvarjanju nove oblasti pod nadzorom partizanov, vse to pa je botrovalo pogostim kritikam iz Moskve na račun delovanja Josipa Broza – Tita. Repe denimo izpostavlja, da ZSSR ni želela, da bi AVNOJ postal predstavniško in ne samo politično telo, Stalin je med drugim nasprotoval ustanovitvi proletarskih brigad. Vrsta zgodovinarjev, kot je Tone Ferenc, omenja, da naj bi celo že obstajalo povelje, da Rdeča armada udari tudi na zahod proti Jadranu, a se to ni nikoli zgodilo.

V retrospektivi bi lahko rekli, da so se kljub načelnemu zavezništvu hkrati v ozadju že takrat pojavljali zametki protislovij, ki so po tesnem zavezništvu med FLRJ in ZSSR prva leta po vojni dokončno prišla na dan s sporom med Titom in Stalinom v Informbiroju glede samostojnega odločanja v jugoslovanski politiki, pa tudi različnih pogledov v zunanji politiki, predvsem na Balkanu.

Vse to pa ne zanika dejstva, da sta Sovjetska zveza in partizansko gibanje skozi potek vojne nastopila kot zaveznika proti nacizmu in fašizmu, ruski in sovjetski državljani, ki so se zaradi zgodovinskih okoliščin znašli sredi slovenskih partizanov, pa so dodali svoj pomemben delež v slovenskem narodnoosvobodilnem boju.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.