Bitka na Halkin Golu: Zgodovinsko pomembna zmaga Sovjetske zveze nad japonsko vojsko

Ugrabljeni japonski vojaki, Halkin Gol, avgust 1939

Viktor Tjomin
Ob 70. obletnici bitke na Halkin Golu je tedanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev poudaril, da je bitka imela reševalni značaj za državnost ZSSR in Mongolije. To je upravičena trditev, saj se je prav po tem težkem porazu Japonska obrnila na Pacifik, za katerega je imela veliko bolj usposobljeno vojsko.

Obmejni spopadi med Sovjetsko zvezo in Japonsko niso bili novost. Že pred letom dni je bila bitka na jezeru Hasan prvi večji preizkus sovjetske obrambe, ki se je zaključil z japonskim porazom. Ampak na Hasanu je bila le manjša bitka. Tokrat pa je Japonska preizkusila Sovjete preko svojega zaveznika oziroma satelitske države – Mongolije.

Obmejni spopadi v Mongoliji so se začeli maja 1939 z napadom japonskih sil na karavle Mongolske ljudske armade. Provokativni napadi so bili vse močnejši, zato so se aktivirale sovjetske sile, zato je obmejni konflikt kmalu prerasel v sovjetsko-japonskega. Komandant 57. pehotnega korpusa Nikolaj Feklenko je na mejo poslal več motoriziranih pehotnih čet, ki so odbile Japonce preko meje. Obe strani sta potem začeli uvajati velike vojaške sestave. Intenzivnost bojev je vstopila v novo fazo. Obe strani sta pripeljali sveže sile.

V zadnjem tednu maja se je odvila prva zračna bitka, v kateri so Japonci zmagali – sestrelili so 15 sovjetskih letal in izgubili samo eno. Nezadovoljstvo nad vodenjem Feklenka in lokalni poraz sovjetskih pilotov sta bila signal za Moskvo, da so potrebne spremembe na terenu. Jakov Smuškejevič in še 47 inštruktorjev, od tega 17 herojev Sovjetske zveze, so 29. maja prispeli v Mongolijo, da bi reorganizirali in dodatno izurili sovjetske pilote. Poleg pilotov so bile poslane tudi najnovejše modernizacije letal I-16.

V začetku junija je na mesto komandanta skupine sil v Mongoliji namesto Feklenka prišel komandant divizije Georgij Žukov, ki je takoj začel voditi aktivno obrambo in predlagal protinapad na japonske položaje. Za pomoč pri koordinaciji med Rdečo armado in Mongolsko ljudsko armado je prišel tudi Grigorij Štern iz Čite. Med Žukovim in Šternom je zavladalo veliko rivalstvo, ker sta imela nesoglasja glede načrtov za izvedbo operacij.

Komandant 2. ranga G. M. Štern, maršal Ljudske republike Mongolije H. Čojibalsan in komandant korpusa G. K. Žukov na poveljniškem mestu Hamar-Daba. Halkin Gol, 1939.

Ko je Žukov videl stanje na terenu, je od Moskve zahteval dodatne sile za obrambo in načrtovani protinapad. Zaradi oddaljenosti terena so lahko na prizorišče hitro prišle enote iz daljnovzhodnih okrožij, ki pa so bile slabše izurjene. Po drugi strani je Moskva zagotovila več materialnih sredstev v primerjavi z Japonci, zlati pri oklepno-mehaniziranih enotah, ki so se izkazale za ključne za uspeh v bitki. Japonci so se prav tako pripravljali za napad.

Ves junij je minil z manjšimi boji ob reki Halkin Gol, kjer se je oblikovala vojna s pozicijskimi boji v jarkih, a so se nadaljevali tudi spopadi v zraku. Reorganizirano Rdeče letalstvo je začelo kazati svojo moč. Med 22. in 28. junijem je Japonska izgubila 90 sestreljenih letal, Sovjetska zveza pa 38. Prvič so bile v zračnih bojih uporabljene nevodene rakete iz letal I-16. Bitka je prehajala v intenzivnejšo fazo in pridobivala mednarodni pomen, zato so se tudi v sovjetskem tisku začeli pojavljati prvi članki o bojih v Mongoliji.

Avion I-16, Halkin Gol, 1939

Japonci prečkajo Halkin Gol – pokol na gori Bain Cagan

Udarna skupina generalmajorja Kobaja je z 2. na 3. julij prišla preko reke in zasedla strateško pomembno goro Bain Cagan, ki je postala most za japonsko vojsko na vzhodnem bregu reke. Po načrtu japonskega poveljstva se bi tu oblikovali ofenziva in obkolitev sovjetske vojske v Mongoliji. Zaradi širine fronte in prednosti, ki bi jih imel napadalec v smeri napada, je sovjetsko poveljstvo vnaprej ustvarila mobilne rezerve, ki so bile tekom bitke ključnega pomena.

Georgij Žukov je takoj odredil protinapad z 11. tankovsko brigado Jakovljeva in 8. oklepno divizijo mongolske armade. Bitka za Bain Cagan je bila pravi pokol. Rdeča armada je napadala dobro utrjene položaje Japoncev na gori. Z obeh strani je sodelovalo več kot 400 tankov in oklepnih vozil, na nebu je bilo več kot 300 letal. Do naslednjega dne 4. junija so Japonci držali samo vrh Bain Cagana, japonsko poveljstvo pa je odredilo uničenje pontonskega mostu, da bi dala vedeti vojakom, da umik ni mogoč. 11. tankovska brigada je med jurišem na goro izgubila 70% tankov, čez nekaj dni pa je umrl tudi sam brigadni komandant Jakovljev.

Sovjetsko oklepno vozilo BA-10M, uničeno med bitko za Halkin Gol, 1939

Japonci so izgubili preko 8.000 vojakov, vse tanke in skoraj vso artilerijo. Do 12. junija so bili izničeni japonski uspehi, ki so nastali od prečkanja reke naprej. Sovjetsko poveljstvo je začelo načrtovati svoj prehod preko reke in obkolitev skupine japonske vojske. Stalin je iskal kratko in odločno zmago, ki bo omogočila podpis miru, da bi se izognil daljšemu konfliktu z Japonsko.

Pred začetkom odločilne faze bitke je Rdeča armada imela 57.000 ljudi, okoli 500 tankov, 385 oklepnih vozil, preko 500 letal ter preko 500 artilerijskih orožij in minometov. Po drugi strani so Japonci v obrambi razpolagali s 75.000 ljudmi, preko 300 artilerijskimi cevmi, 120 tanki in oklepnimi vozili, preko 450 letali. Japonci so imeli prednost v ljudeh, Sovjeti pa so bili za večkrat močnejši v tehniki. Sovjetsko poveljstvo je organiziralo neprekinjeno oskrbovalno linijo s 4.000 tovornjaki in 375 cisternami na poti v dolžini 1.300-1.400 km. Tako je ustvarilo superiorno materialno podlago v primerjavi z Japonci.

Rdeča armada pred napadom, Halkin Gol, 1939

Napad, ki se je začel 20. avgusta zgodaj zjutraj, je bil za Japonce povsem nepričakovan. Sovjetsko letalstvo je z več kot 250 letali izvedla močan napad, po katerem se je začelo prečkanje reke. Glede na to, da so razpolagali z močnimi oklepno-mehaniziranimi silami, so lahko Sovjeti lažje določili težišče napada, Japonci, ki so v glavnem imeli pehotne enote, niso mogli parirati temu napadu s premeščanjem rezerv. Že prvi dan je bil vzpostavljen most na več mestih, nakar je vpeljevanje sil potekalo po načrtu. Do 26. avgusta se je japonska 6. armada znašla v obleganju. Vsi poskusi razbitja te blokade so propadli in bitke je bilo konec.

Stalin je izpeljal svojo diplomatsko igro s podpisom pakta Ribbentrop-Molotov v času zaključne faze bitke na Halkin Golu in si začasno zavaroval zahodne meje. Popolna prekinitev spopadov je bila podpisana 15. septembra, s čimer je bila odvrnjena tudi nevarnost z vzhoda. Poraz Japoncev na Halkin Golu je imel velike geopolitične posledice. Japonska je bila pretresena nad porazi na Hasanu in Halkin Golu in ni nameravala več vstopati v vojno proti ZSSR, razen če bi dobila gotova zagotovila, da bo Sovjetska zveza poražena. Na nemško zahtevo, da Japonska vstopi v vojno proti Sovjetom in jih tako udari v hrbet, je eden od članov japonskega generalštaba odgovoril: »Osnovno vojaško izobrazbo smo dobili na Hasanu, srednje na Halkin Golu, visoke pa nočemo.«

Preberite šeKako so Japonci hoteli s kugo poraziti Rdečo armado

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke