Rusko-japonska vojna: 4 dejstva o konfliktu, v katerem Rusija ni dobila niti ene velike bitke

Getty Images
Ruski imperij je šel v vojno z Japonsko ambiciozno in s prepričanjem v lahko zmago. Sledili so boleči porazi, izguba prestiža in vzpon revolucionarnih gibanj po državi, Črna gora pa je tehnično ostala v tej vojni še celo stoletje.

1. Najhujši poraz ruske mornarice v zgodovini

Najhujši pomorski poraz v ruski zgodovini se je zgodil v Čušimskem prelivu med Japonsko in Korejo 27. in 28. maja 1905. Druga tihooceanska flota z 38 bojnimi ladjami je bila premlatena s strani močnejše japonske flote z 89 ladjami.

Japonci niso bili v prednosti zgolj zaradi številčnosti. Večina njihovih ladij je bila dvakrat hitrejših od ruskih, bile so tudi naprednejše in modernejše. Poleg tega so imeli japonski mornarji več bojnih izkušenj od ruskih nasprotnikov.

V bitki je bilo potopljenih 21 ruskih ladij, 7 je bilo zajetih, 6 jih je našlo zatočišče v nevtralnih pristaniščih, kjer so jih zadržali, in samo nekaj jih je pobegnilo.

Po Čušimi je Ruski imperij izgubil status pomorske velesile. V ruskem spominu je beseda »Čušima« še več desetletij pomenila »popolna katastrofa«.

2. Črna gora, zaveznica Rusije, se je »borila« proti Japonski še nadaljnjih 100 let

V znak zahvale Rusiji za dolgoletno politično in gospodarsko podporo je vojno Japonski napovedala tudi Črna gora. V resnici je šlo le za lepo gesto, saj Črnogorci niso poslali vojske na Daljni vzhod v boj proti Japoncem (tja le odšlo le nekaj prostovoljcev).

Ko sta Rusija in Japonska leta 1905 sklenili mir, pa je bila Črna gora spregledano. Tehnično gledano je tako država ostala v vojni.

Po prvi svetovni vojni je Črna gora za skoraj sto let izgubila samostojnost. Tudi za časa kratke navidezne neodvisnosti med drugo svetovno vojno, ko je obstajalo Kraljestvo Črna gora kot italijanska satelitska državica, Japonska te države ni priznala in mirovni sporazum ni bil sklenjen.

Šele leta 2006, ko se je Črna gora ločila od Srbije in se znova pojavila na svetovnem političnem zemljevidu, sta državi le uredili papirje. »Vojna« z Japonsko se je uradno končala po 101 letu.

3. Rusija ni dobila niti ene velike bitke

Rusija ni dobila niti ene velike bitke v rusko-japonski vojni, izjalovile so se vse ofenzive in juriši, celo po dolgi junaški obrambi trdnjave Port Arthur so se morali ruski vojaki na koncu predati.

Bilo je tudi nekaj svetlih plati za rusko vojsko. V bitki za Mukden (1905), največji in najbolj krvavi bitki v celotnem konfliktu, so imeli Japonci dvakrat višje izgube od Rusov (15000 proti 8000). Čeprav je morala ruska vojska priznati poraz in se umakniti iz Mukdna, so Japonci to bitko označili za »nezanesljivo zmago«, ki je bistveno načela njihov napadalni duh.

Ruski vojaki niso dosegli uspehov v odprtih spopadih, so pa nekaj razlogov za veselje prinesli domiselni ruski mornarji. Med obleganjem Port Arthurja so ugotovili, da sta japonski bojni ladji Hatsuse in Jašima vedno patruljirali po isti poti. Minolovec Amur je izkoristil meglo in na skrivaj miniral to pot, in tako sta bili japonski ladji naslednji dan uničeni.

4. Japonski general je osvojil rusko trdnjavo, a storil samomor

Tretja japonska armada pod vodstvom generala Nogija Maresukeja je začela oblegati rusko trdnjavo Port Arthur v kitajski provinci Liaoning v juliju 1904. Dolga obramba trdnjave se je zavlekla vse do 2. januarja 1905 in je pri Japoncih prinesla 56000 mrtvih, med njimi sta bila tudi dva Nogijeva sinova.

Ko se je trdnjava naposled predala, je bil Maresuke razglašen za japonskega narodnega heroja. Vendar je on na vse te dogodke gledal v čisto drugačni luči.

Po vojni je general osebno poročal cesarju Meidžiju o zajetju trdnjave. Nogi Maresuke se je zlomil, jokal je in prosil za odpuščanje, ker je izgubil toliko japonskih vojakov.

Maresuke je voditelja prosil za dovoljenje, da konča svoje življenje z ritualnim samomorom (sepukku). Toda Meidži ni želel kriviti generala in je zahtevo zavrnil. Maresuke je tako ostal živ, vsaj dokler je še živel tudi cesar.

Nogi Maresuke se je vrnil v običajno življenje. Postal je mentor bodočemu cesarju Hirohitu, gradil bolnišnice za ranjene vojake in postavljal spomenike med vojno padlim japonskim in ruskim vojakom.

Ko pa je cesar Meidži umrl, je bil Maresuke prepričan, da cesarjevo povelje ne šteje več. Skupaj z ženo je storil samomor 13. septembra 1912.

Preberite še: Kako je ruska »flota norcev« skoraj začela vojno z Veliko Britanijo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke