Evolucija ruskega vesoljskega skafandra – od Gagarina do danes (FOTO)

Aleksej Filipov/Sputnik
Od dvoslojnega gumiranega materiala do vesoljske obleke z odprtino, ki izgleda kot vrata hladilnika. Sestavili smo pregled različnih tipov skafandrov, v katerih sta ZSSR in Rusija pošiljali ljudi v vesolje.

Gagarin je bil prvi človek v zgodovini človeštva, ki je poletel v vesolje. Ste se kdaj vprašali, kaj je imel oblečeno na tem nevarnem potovanju? Pred skoraj 60 leti so sovjetski strokovnjaki z vso resnostjo menili, da bi Gagarin lahko odpotoval v orbito brez vsakršne zaščitne obleke – po takratnem prepričanju bi zadostovala preprosta termoizolacijska obleka.

Če Sergej Koroljov, glavni arhitekt sovjetskega vesoljskega programa, ne bi posredoval v zadnjem trenutku, bi se to najverjetneje tudi zgodilo. Prvi vesoljski skafander se je na koncu vendarle pojavil in vesoljska »moda« je od takrat naprej doživela ogromno sprememb.

Prvi med prvimi

Napraviti vesoljski skafander za človeka ni bilo isto, kot napraviti vesoljski skafander za žival – natančneje za pse, ki so jih Sovjeti v petdesetih letih v vesolje poslali večkrat. Skafander Vorkuta, ki so ga uporabljali piloti reaktivnih lovcev Su-9, je postal prototip za prvo vesoljsko obleko na svetu – SK-1, ki jo je ob svojem poletu nosil Gagarin. Samo čelado je bilo potrebno popolnoma predelati. Inženirji so namestili senzorje, ki bi v primeru nenadnega padca pritiska nemudoma aktivirali zrakotesni prozorni vizir.

SK-1

Ta skafander je bil neke vrste reševalna obleka za izredne situacije, ki so jo kozmonavti nosili med izstrelitvijo in vračanjem iz orbite. Služil je kot sistem za ohranjanje življenjskih funkcij, v primeru da bi se na vesoljskem plovilu kaj pokvarilo, ali če bi se moral kozmonavt katapultirati. Prvi vesoljski skafandri so bili narejeni po meri za posamezne kozmonavte, eden za Gagarina in dva v pripravljenosti za njegovi morebitni zamenjavi. V primeru padca pritiska bi lahko skafander kozmonavta ohranjal pri življenju pet ur. Zanimivost – celo prvi vesoljski skafandri so že imeli sistem za spravljanje človeških izločkov, zato jih ni bilo treba sleči, ko je moral kozmonavt odgovoriti na klic narave.

Sčasoma pa so Sovjeti dojeli, da ob širitvi operacij v vesolju misije ne bodo omejene samo na notranjost vesoljskega plovila, zato je bilo potrebno razviti popolnoma nov tip skafandra – avtonomnega in primernega za vesoljske sprehode, ki bo opravljal vlogo mini vesoljskega plovila. Prvi takšen skafander je bil Berkut.

Kaj kozmonavti nosijo med vesoljskimi sprehodi

Berkut

Za razliko od SK-1 je Berkut vseboval sekundarni hermetični sloj in nahrbtnik s kisikom, vendar ni bil zelo mobilen. Ko je Aleksej Leonov opravil svoj zgodovinski prvi vesoljski sprehod, je njegov skafander zaradi razlike v pritisku znotraj in zunaj delno izgubil svojo prožnost in se napel do te mere, da se je podaljšal rokav in so rokavice delno zdrsnile z rok Leonova. Da se je lahko vrnil v plovilo, je moral kozmonavt zmanjšati pritisk kisika znotraj skafandra in pri tem tvegal dekompresijo. Še preden je začel svoj vesoljski sprehod pa je notranjost njegove obleke bila povsem premočena zaradi potu in kondenzacije. Temperaturne regulacije takrat še ni bilo.

Leonov nosi skafander Berkut.

Sovjetski kozmonavti so medtem že razmišljali o poletu na Luno in prav v ta namen je bil razvit skafander Krečet. Bil je napol rigiden skafander z loputo na hrbtu, ki je spominjala na vrata. Kozmonavt vanj ni vstopal tako kot v ameriški EMU (Extravehicular Mobility Unit), narejen za misijo Apollo-16, ampak je moral dobesedno splezati vanj. Obleka je imela posebni sistem kablov, ki je kozmonavtu omogočil, da je zaprt vrata za sabo, in čeprav Krečet nikoli ni bil uporabljen na Luni, je njegova zasnova služila za podlago prihodnjim modelom.

Krečet

Po Berkutu se je pojavila naslednja generacija vesoljskih skafandrov, imenovana Jastreb. Tudi ta je bil primeren za vesoljske sprehode in je bil zelo podoben Berkutu. Prvič (in hkrati zadnjič) je poletel skupaj z novim plovilom Sojuz leta 1967.

Jastreb

Za kratek čas so Sovjeti svoje kozmonavte na orbitalne postaje pošiljali brez zaščitno-reševalnih oblek. SK-1 so prenehali uporabljati leta 1964, Jastreb pa ni bil primeren za izstrelitev in ponovni izstop iz orbite. Leta 1971 je to privedlo do tragedije. Med vračanjem na Zemljo je v kabini Sojuza padel pritisk in vsi trije kozmonavti, brez zaščitnih oblek, so umrli. Postalo je jasno, da so skafandri za izredne razmere nujni in tako je bila razvita obleka Sokol. Od leta 1973 pa vse do danes kozmonavti zmeraj uporabljajo skafandre Sokol, kadar vstopajo v plovila Sojuz.

Obleka za izlete v orbito

Sokol

Vse različice skafandra Sokol so morale izpolnjevati stroge pogoje mobilnosti in vzdržljivosti. Na primer regulator pritiska je bil premeščen na prsni del, zato da lahko kozmonavt kadarkoli z lahkoto prilagaja pritisk in izboljša mobilnost. Čelada Sokola je narejena iz kovine (nekaj na kar so ruski inženirji še vedno zelo ponosi, saj menijo, da se nova plastična čelada SpaceX, narejena s 3D tiskalnikom, po moči ne more kosati s kovinsko). Številni pasovi in kabli na skafandru so bili narejeni tako, da se obleka v primeru izgube pritiska ne napihne, da se rokavi ne podaljšajo in da rokavice ostanejo na prstih (ne kot pri skafandru Berkut med vesoljskim sprehodom Leonova).

Jastreba, ki je bil za vesoljski sprehod uporabljen samo enkrat, je kasneje zamenjal izboljšani model Orlan.

Skafander tehta 115 kg!

Orlan

Orlan je najmasivnejši in najbolj impresiven od vseh obstoječih ruskih vesoljskih skafandrov. Njegovo glavna naloga je, da ščiti kozmonavte pred mikrometeoriti in sevanjem. Orlan je močan in večplasten a tudi zelo težek, saj tehta okoli 115 kg. Seveda ni bil zamišljen za sprehode, saj kozmonavti zunaj vesoljske postaje navadno delajo samo z rokami, medtem ko lebdijo v breztežnosti. A tudi to ni preprosto.

Zasnova tega napol rigidnega skafandra temelji na lunarni obleki Krečet in od tod tudi njegov nahrbtnik, ki se odpira kot vrata hladilnika. Za razliko od Krečeta pa je Orlan univerzalen – njegovi rokavi so nastavljivi glede na višino nosilca. Tudi temperatura znotraj njega je regulirana in med nošenjem je kozmonavt avtonomen in se polnih sedem ur ne rabi zanašati na opremo na Mednarodni vesoljski postaji (ISS).

Orlan je bil prvič uporabljen za vesoljski sprehod leta 1977 in je (v različnih izvedenkah) še danes v uporabi na ISS.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke