Zakaj se Sibirija segreva hitreje od drugih delov planeta?

Joshua Stevens/NASA Earth Observatory
V Rusiji že vse letošnje leto beležijo rekordno visoke temperature. In to ne pomeni nič dobrega ...

»Češnjeva zima«. Tako so ruski meteorologi imenovali minulo zimo. Ko se temperatura v zimskem obdobju povzpne nad povprečje, jo na vremenskih kartah namreč označijo z rožnato barvo. Leto 2019 je zaznamovala škrlatna.

Temperaturni rekordi v Rusiji so postali že stalna novica. Zadnji je padel 20 junija letos. Francoski meteorolog Etienne Kapikyan je v najhladnejšem mestu na svetu izmeril temperaturo 38 stopinj Celzija. To je najvišja temperatura v zgodovini meritev nad Severnim tečajnikom.

Nenormalno visoke temperature so januarja 2020 zajele tudi Zahodno Sibirijo. Maj je postal najtoplejši v vsej zgodovini meritev. V preostali Rusiji so se morali prodajalci plaščev in smučarske opreme sprijazniti z izgubo, saj je topla zima udarila po njihovem poslu.

Znanstveniki so si enotni – v Rusiji se dve tretjini ozemlja, ki se nahajata v območju stalno zamrznjenih tal, segrevata najhitreje na svetu.

Zakaj je v Sibiriji tako vroče?

Razlogov je več, to, kar spremljamo trenutno, pa je njihov skupni rezultat.

Kot pravi doktor geografije Aleksander Kislov, je vreme v Rusiji (kot tudi v Evropi) odvisno od dveh ogromnih splošnih vetrov – anticiklona na območju Azorskih otokov v Atlantiku in ciklona v območju Islandije. Intenziteta ciklona in anticiklona praviloma niha sinhrono. Ko divjata oba, nad celino »povzročita močan tok toplega vlažnega zraka«. Po besedah geografa sta minulo zimo oba vetrova bila še posebej dejavna.

Kakor je za naš portal povedal meteorolog in klimatolog na Moskovski državi univerzi Pavel Konstantinov, je letošnja topla zima v Rusiji posledica posebnega načina razporeditve zračnega pritiska v severni zemeljski polobli. Po njegovem bi bilo napak trditi, da je letošnja anomalija neposredna posledica globalnega segrevanja. »Napačno je misliti, da bodo zdaj vse naslednje zime takšne, kakršna je bila letošnja. To ni nova norma,« meni Konstantinov.

A nenormalno topla zima je po svoje privedla k suhi pomladi in zaloge vode v zgornjih slojih prsti so ponekod zelo nizke. To pa po svoje lahko spodbudi množične gozdne požare v Sibiriji. Lani proti koncu leta so ti zajeli okoli 2,5 milijona hektarjev gozdnih površin, letos pa je po podatkih Washington Posta zgorelo že več kot 600.000 hektarjev gozda.

Posebej močno se podnebje spreminja v arktični regiji. »Popolnoma vsa Arktika se segreva, medtem ko se Sibirija segreva neenakomerno, po delih. A arktično segrevanje s sibirskim ni neposredno povezano. Arktika se segreva hitreje, ker se nahaja v višjih geografskih širinah,« je dodal Konstantinov.

Na splošno se Rusija segreva približno 2,5-krat hitreje od globalnega povprečja, je prepričan Andrej Kiseljov, vodilni znanstveni sodelavec Voejkovega glavnega geografskega observatorija. »To se dogaja zaradi geografskih posebnosti. Mi živimo v edinem območju na svetu, kjer površina kopnega precej presega površino morja. Ocean lahko kot ogromni akumulator toplote uravnava vpliv spremenljivih pogojev, medtem ko ima kopno popolnoma drugačne kapacitete.«

In to nosi določene posledice.

Kaj nas čaka?

»V vsej svoji dolgi profesionalni karieri še nikoli nisem videl tako ogromnih in hitro rastočih gosenic,« razlaga direktor centra za zaščito gozdov Krasnojarskega kraja Vladimir Soldatov. Pri tem ima v mislih gosenice sibirske sviloprejke, ki se prehranjujejo z lubjem, popki in iglicami dreves, ter se v toplejših pogojih razmnožujejo in rastejo bistveno hitreje.

»Ogromni nočni metulji« sami po sebi čudijo strokovnjake, a stvar je v nečem drugem. Gosenice namreč uničujejo drevesa, ki so zaradi njih bolj podvržena požarom. Letos so se sviloprejke pomaknile 150 kilometrov proti severu glede na svoje običajno življenjsko območje ter že uničile več kot 120.000 dreves.

Druga težava so katastrofe človeškega izvora, podobne tej, ki se je zgodila junija letos v Norilsku. Razlitje več kot 20.000 ton dizelskega goriva naj bi se zgodilo zaradi posedanja tal pod rezervoarjem, kot posledica taljenja permafrosta. Po besedah direktorja Centra za okoljsko gospodarstvo in naravne vire Georgija Safonova danes v območju stalno zamrznjenih tal beležimo več kot 5.000 izlivov nafte zaradi nesreč na naftovodih. Prav vsa infrastruktura v arktičnem območju je podvržena izjemno hitremu propadanju. Zaradi kondenzacije vlage v stenah nove zgradbe postanejo nevarne za bivanje že po 7 ali 9 letih.

Še ena stvar, ki vedno bolj skrbi znanstvenike, pa so t. i. zombi požari v Arktiki. Gre za požare, ki divjajo pod zemljo in lahko gorijo celo pod plastjo snega. »Letos se je zgodilo nenavadno veliko požarov šote,« izpostavlja vodja sekcije za požare pri ruskem Greenpeaceu Grigorij Kuksin.

Ti pojavi sicer v bistvu niso nič novega in jih je mogoče vsako leto opaziti v posameznih delih Rusije, pravi Pavel Konstantinov: »V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na tak način prikrito tlela šota v okolici Moskve, zaradi tlečega materiala pa je sneg pozimi počrnel. Vsi smo opažali črni sneg.« Ali pa na primer leta 2010, ko je zaradi šotnih požarov zadimilo vso Moskvo. A takšni požari se pojavljajo vse bolj severno in v za to netipičnem obdobju leta. »V Arktiki takšni požari niso običajni, a kljub temu se zdaj pojavljajo tudi tam,« dodaja strokovnjak.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke