Modifikacija sovjetskega amfibijskega oklepnega transporterja BTR-50PB Makran
YouTubeIranska Vojska stražarjev islamske revolucije je konec junija predstavila modernizirane modele svojega orožja in bojne tehnike. Vmes se je našla tudi iranska modifikacija sovjetskega amfibijskega oklepnega transporterja BTR-50PB, ki je bil razvit v daljnih 50. letih prejšnjega stoletja. Kakšno zgodovino ima ta bojni stroj v Iranu, kakšne so glavne lastnosti njegove modernizirane različice in možnosti za uporabo v modernem vojskovanju? Preberite v nadaljevanju članka, ki ga v veliki meri povzemamo po prispevku spletnega portala agencije Anna News.
Iran je leta 1966 zaradi krepitve svoje (kopenske) vojske podpisal pogodbo s Sovjetsko zvezo o nabavi 270 oklepnih transporterjev BTR-50 in 360 OT VTR-60PS v skupni vrednosti 110 milijonov ameriških dolarjev, ki so bili dobavljeni v letih 1967 in 1968.
Leta 1980 je izbruhnila iransko-iraška vojna, med katero sta obe strani uporabljali oklepne transporterje BTR-50, sčasoma so na njih uvedli manjše modifikacije, kar se je nanašalo predvsem na montiranje dodatnega orožja na strehi, denimo težkih mitraljezov, protiletalskih topov in netrzajočih topov. Na splošno so se iranske »petdesetice« dokaj dobro izkazale.
Februarja 1986 je iranska vojska izpeljala ofenzivno za zavzetje strateško zelo pomembnega polotoka Fao, kjer so se dobro utrdile iraške sile. Celotno operacijo je oteževal zelo zahteven teren z močvirnatimi površinami in rečicami. Pehota je morala za prečkanje vodotokov uporabljati čolne, ki jih je bilo premalo, medtem ko so enote z BTR-50 zmogle hitro premagati vodne prepreke ter izpeljati in podpirati desant na nasprotnikovih položajih. Tukaj so mnogi oklepni transporterji skrbeli za oskrbo s strelivom in težkim orožjem v obliki minometov, mitraljezov in topov.
Iraška vojska je v bitki za polotok Fao pogrnila na celi črti, z izgubo polotoka je Irak dejansko izgubil dostop do Perzijskega zaliva. Poveljnika iraških sil na tem območju generalmajorja Šavkat Ato so poklicali v Bagdad in ga ustrelili, iraška vojska pa je spet uspela dobiti nazaj izgubljena ozemlja šele leta 1988.
Po vojni je bilo iranskemu vodstvu jasno, da je nujno potrebna krepitev oboroženih sil, mešani rezultati zadnjega konflikta so to samo še poudarili. Leta 1991 je bila med Iranom in Rusija sklenjena pogodba o licenčni proizvodnji okoli tisoč tankov T-72 n 1500 oklepnih vozil pehote BMP-2 na iranskem ozemlju ob nabavi komponent in materiala od Rusov. Pogodba naj bi trajala do leta 2011 in bila ocenjena na 2,2 milijarde dolarjev.
Toda pod ameriškim pritiskom se je Rusija leta 1995 zavezala, da bo do 31. decembra 1999 prekinila kakršnokoli vojaško podporo Iranu, kar je seveda vključevalo tudi dobave orožja, Tako je Rusija v letih 1993-1999 Iranu zagotovila zgolj nekaj več kot 400 tankov in 400 BMP, medtem ko je sama imela večje finančne izgube zaradi neizpolnjevanja določil pogodbe.
Kljub omejenim ruskim dobavam, ki niso povsem pokrivale iranskih potreb po sodobni oklepni tehniki, je lahko več iranskih enot prešlo na BMP-2 in prestavilo starejšo tehniko za dolgoročno rezervo v skladišča – tako se je ohranilo tudi neko osnovno število oklepnih transporterjev BTR-50.
Po letu 2010 so se v Iranu znova spomnili nanje. Leta 2016 so se v Iraku proti v Rusiji prepovedani teroristični organizaciji Islamska država aktivno borile tudi šiitske milice, ki jih je Iran aktivno podpiral, tudi z dobavo tehnike in orožja, kar je med drugim vključevalo nekaj BTR-50 iz iranskih skladišč. Ojačali so jih z nameščanjem raznih orožij na strehi, kot so protiletalski topovi, težki mitraljezi in netrzajoči topovi.
Med drugim so se BTR-50 ob nameščanju raznih orožij uporabljali na ozemlju Iraka v bojih proti terorističnim silam – služili so zlasti za podporo pehoti na lokacijah, kjer nasprotnik ni imel resnega protitankovskega orožja.
Tako si je ta oklepni transporter izboljšal ugled v iranski vojaških strukturah in konec junija 2020 je iranska Vojska stražarjev islamske revolucije predstavila modifikacijo sovjetskega plavajočega oklepnega transporterja BTR-50PB.
Glavno izboljšavo predstavlja namestitev bojnega modula brez ljudi s 30-milimetrskim topom 2A24 v paru z mitraljezom kalibra 7,62 mm, pa sistem za upravljanje z ognjem z merniki za dnevne in nočne pogoje, termovizijsko kamero in laserskim daljinomerom. Na željo naročnika je mogoče na novi bojni modul namestiti upravljane protitankovske rakete. Bojni komplet topa vključuje 500 izstrelkov, mitraljez pa 2000 nabojev. Sam bojni modul je mogoče namestiti tudi na drugih oklepnih transporterjih in bojnih vozilih pehote. Konstruktorji so dejali, da se je na moderniziranem BTR-50PB malo izboljšala tudi oklepna zaščita.
Nova modifikacija je dobila ime Makran.
Za zdaj ni znano, kakšen pogonski agregat je vgrajen v novo 50-ico. Po mnenju iranskih vojaških strokovnjakov je zaželen malo močnejši motor ali temeljita prenova obstoječega motorja. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo v novi obliki transporter obdržal svoje amfibijske lastnosti, ker je znano, da bo najbrž malo težji od osnovne različice. Posebna kritika leti na povečano silhueto vozila zaradi dodane kupole z orožjem; brez dodajanja sodobnejše oklepne zaščite je vprašljivo, kako bi se znašel v spopadu z nasprotnikom, ki lahko strelja vodene protitankovske rakete.
Ni skrivnost, da ima Iran kronični deficit sodobne oklepne tehnike zaradi že dolgo trajajočega mednarodnega embarga na uvoz orožja. Poskuša organizirati svojo proizvodnjo sodobne oklepne tehnike, a je le-ta za zdaj omejena na modernizacijo obstoječih sredstev. Mimogrede, nekateri modernizacijski projekti izgledajo, milo rečeno, zelo kontroverzno.
Tako je bila denimo nedavno predstavljena iranska modifikacija sovjetskega kolesnega oklepnega transporterja BTR-60 s kupolo bojnega vozila pehote BMP-1 in integriranim topom imena Grom z dvema izstreljevalnikoma in vodenimi raketami Maljutka. Druga opcija moderniziranega BTR-60 ima namesto kupole z mitraljezom nastavek z dvocevnim protiletalskim topom ZU-23-2. Ob Makranu so letos predstavili še eno modifikacijo BRT-60, ki ima poleg protiletalskega topa kalibra 23 mm še dinamično oklepno zaščito. Vse skupaj bolj spominja na posamična namenska izboljšanja kot na temeljito ustvarjalno modernizacijo.
Projekt modernizacije oklepnega transporterja BTR-50 z nazivom Makran bo najbolj pomagal iranski vojaški industriji pri nadaljnjem razvoju sodobnih bojnih kupol. Samo sredstvo je sicer danes že zastarelo in ni preveč perspektivno za opremljanje resne vojske. Poskus preoblikovanja tega OT v bojno vozilo pehote priča, da ima iranska vojska resno pomanjkanje tovrstnih vozil v svojih oklepnih mehaniziranih enotah.
Iz celotne zgodbe lahko izpeljemo logičen sklep, da bo modernizirano bojno oklepno vozilo BTR-50PB Makran imelo svojo funkcijo v raznih šiitskih milicah na ozemlju Iraka in Sirije. To trditev podkrepi dejstvo, da je lahko to vozilo (ob primernih modifikacijah) še naprej učinkovito v omejenih, manj intenzivnih spopadih proti uporniškim silam, kjer nasprotnik nima resnega protitankovskega orožje. Usoda tega sredstva v iranski vojski ostaja neznanka.
Iran sedaj nestrpno pričakuje jesen 2020, dokler traja embargo na uvoz orožja in vojaške tehnike. To se namreč trenutno zdi edini način, da Iran resno posodobi svoje oklepne mehanizirane enote z novimi bojnimi vozili pehote in oklepnimi transporterji ter ne izgublja časa z »lepotnimi popravki« zastarelih bojnih strojev iz sredine prejšnjega stoletja.
Priporočamo še:
Rusko orožje v arzenalu Islamske republike: S čim se brani sodobni Iran?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
