Rusko orožje v arzenalu Islamske republike: S čim se brani sodobni Iran?

Wikipedia
V luči aktualnih napetosti v Perzijskem zalivu smo se poglobili v zgodovino ruskega izvoza orožja v Iran. Katere oborožitvene sisteme sovjetskega/ruskega izvora ima na zalogi Islamska republika in kakšni posli se sklepajo za prihodnost?

Vojaška tehnika iranskih oboroženih sil odraža pestro sodobno zgodovino te države. Pretežni del hladne vojne so Iran z orožjem zalagale zahodne sile, po islamski revoluciji pa je država, soočena z embargom zahodnih držav, morala najti druge vire za opremljanje svoje vojske. Iranski vojaški inventar je zaradi tega nenavadno pester in kombinira tehniko tako zahodne (ZDA, Nemčija) kot vzhodne (Rusija, Kitajska) izdelave, poleg tega pa še vrsto domačih predelav in izvedenk. 

Zapuščina hladne vojne

Orožarsko sodelovanje med Sovjetsko zvezo in Iranom se je začelo že kmalu po drugi svetovni vojni, saj je Iran v 50-ih, takrat še pod vladavino šaha Reze Pahlavija, nabavil izdatno količino sovjetskega orožja, s katerim je opremil predvsem svojo kopensko vojsko. V garažah tankovskih in motoriziranih enot se je takrat znašlo večje število tankov tipa T-54/T-55 in PT-76 ter oklepnikov iz družine BTR. 

BTR-60

Po islamski revoluciji leta 1979 je Iran padel pod embargo Zahoda, zato je moral začeti razvijati lastno obrambno industrijo in najti kratkoročne rešitve za nadomestitev opreme in oborožitve zahodnega izvora. Nove vire vojaške tehnike so Iranci našli pri državah vzhodnega bloka v Bolgariji, na Poljskem in v Romuniji, od koder so začeli nabavljati sisteme sovjetskega porekla. Del opreme so nabavili tudi neposredno iz Sovjetske zveze in od tradicionalnih sovjetskih kupcev, kot so bili Libija, Sirija in LR Kitajska.

Odnosi med Sovjetsko zvezo in Iranom so bili tekom 80-ih kompleksni, saj je kmalu po revoluciji izbruhnila vojna s sosednjim Irakom, kar je bila za Sovjete geopolitično izjemno neugodna situacija, v kateri so po eni strani podpirali tradicionalno zaveznico Irak, a se hkrati niso želeli povsem odreči potencialu, ki ga je kot regionalni zaveznik predstavljal Iran. Posledično je postala tudi dobava sovjetskega orožja Iranu selektivna.

BM-21 Grad

V iranskem vojaškem arzenalu se je torej med hladno vojno tako ali drugače znašlo kar nekaj orožja in opreme sovjetskega izvora, ki še danes sestavlja znaten del celotne oborožitve, a je za sodobne standarde že zastarelo. Iran tako skupno poseduje več kot 1.500 tankov različnih tipov, med katerimi so najštevilčnejši T-55 (560 kosov) in T-72 (480 kosov), piše topwar.ru. Preostali del predstavljajo oklepniki ameriške izdelave, ki segajo v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Od sovjetskih oklepnikov imajo Iranci več sto kosov kolesnikov BTR-50 in BTR-60. Tukaj velja omeniti še različne tipe pehotnega orožja od avtomatov in puškomitraljezov iz družine Kalašnikov do protitankovskih lanserjev RPG-7 in RPG-29 ter vodenih protitankovskih raket Fagot, Konkurs in Maljutka. 

Seveda se v inventarju kopenske vojske najde tudi spodobno število (okoli 100 kosov) znamenitih katjuš oz. njihove sodobnejše pojavne oblike, večcevnega metalca raket BM-21 Grad. 

"Pisana" eskadrilja

Iranski MiG-29UB

Specifična zgodovina iranskega oboroževanja se zelo dobro odraža tudi v raznolikosti opreme njihovega vojnega letalstva. Iranske zračne sile imajo v inventarju poleg ameriških lovcev F-4D/E Phantom II, F-5 in F-14 ter francoskih Mirage F1 tudi nekaj več kot 40 sovjetskih lovcev MiG-29 in jurišnikov tipa Su-24 in Su-25. Malo za šalo, malo pa tudi zares - težko si je predstavljati, kakšen glavobol mora ta raznolikost zračne flote povzročati odgovornim za nabavo rezervnih delov. S tem, da to še zdaleč ni popoln seznam celotnega inventarja zrakoplovov.

Postsovjetski dogovori

Odnosi med rusko in iransko stranjo so v luči mednarodnih sankcij ostali kompleksni tudi po razpadu Sovjetske zveze. Kljub temu je Iran od Rusije že v zgodnjih 90-ih prejel določeno količino transportnih helikopterjev in protizračnih sistemov S-200VE Vega-E, leta 2005 pa še manjšo količino sistemov zračne obrambe Tor-M1.

Iranski S-300

Največ nejasnosti in tajnosti je predstavljala iranska namera o nakupu ruskih sistemov S-300, ki so jih nabavili leta 2007, vendar je Rusija nato posel začasno blokirala. Aprila 2015 je Kremelj blokado sprostil, potem ko so se sprostile še nekatere druge mednarodne sankcije proti Iranu. Islamska republika je zatem prejela neznano število sistemov S-300S (izvedenka S-300PMU2). 

Krepitev orožarskega sodelovanja?

Embargo na prodajo orožja Iranu, ki je bil uveden z resolucijo Varnostnega sveta OZN, se izteče prihodnje leto, zato naj bi se ruska in iranska stran že dogovarjali za bodoče obrambne posle, ki vključujejo nabavo lovcev, tankov in artilerijskih sistemov. Pred dvema letoma je iransko obrambno ministrstvo že izrazilo zanimanje za nakup večje količine tankov T-90 pod pogojem domače licenčne proizvodnje, na kar so načeloma pristali tudi pri ruskem proizvajalcu Uralvagonzavod. Iranci se zanimajo tudi za obalne obrambne sisteme Bastion, ki bi nedvomno okrepili njihove defenzivne sposobnosti v Perzijskem zalivu in postavili dodatno oviro zahodnim mornaricam v potencialnem konfliktu.

Trenutno med stranema potekajo tudi pogovori o nabavi protizračnih sistemov S-400, o vsebini katerih je za zdaj prav tako malo znanega. Kakorkoli že, v luči aktualnega dogajanja se zdi, da bo Rusija v prihodnje glavna, če že ne edina partnerica za dobavo orožja Islamski republiki, ki bo, če želi ohranjati svoje obrambne zmožnosti na spodobnem nivoju, morala v bližnji prihodnosti posodobiti svojo starajočo se vojaško tehniko (in tehnologijo).

Preberite še:

Iz Rusije z licenco: Tank M-84

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke