Kovnica sovjetskega vojnega letalstva: iz zgodovine korporacije MiG

Akrobatska skupina Striži z letali MiG-29

Akrobatska skupina Striži z letali MiG-29

Reuters
Letala znamke MiG so prepoznavni »brend« ruske vojne industrije, prav tako kot Kalašnikov ali slavni sovjetski tanki. Ta letala že sedem desetletij uporabljajo Kitajska, Indija, države vzhodne Evrope, republike bivše ZSSR in seveda Rusija. Migi so sodelovali v mnogih vojnah in konfliktih, začenši s korejsko vojno 1950-1953 pa vse do državljanske vojne v Siriji. Na kratko, MiG je legenda ruske vojne industrije.

Vse se je začelo davnega leta 1939. Koncem tridesetih let je vojno letalstvo Sovjetske zveze že imelo bogate izkušnje z zračnimi bitkami. Sovjetski piloti so se v Španiji bojevali proti najboljšim nemškim asom, v letih 1938-1939 pa so se na Daljnem vzhodu spopadali z Japonci.

V vseh teh letih so se ruski strokovnjaki imeli priložnost seznaniti z najboljšimi modeli nemške letalske tehnike in so dojeli, da počasna letala za nizke prelete sodijo v preteklost. Bodočnost je pripadala novim lovcem, ki letijo z visoko hitrostjo več sto kilometrov na uro. V teh časih v ZSSR niso proizvajali ničesar podobnega, zato je padla odločitev, da se na podlagi Moskovske tovarne letal ustanovi nov konstruktorski biro, ki bo izdeloval popolnoma nov tip letala.

Na čelo biroja sta bila imenovana izkušena inženirja. Za direktorja je bil postavljen Artjom Mikojan, za namestnika pa Mihail Gurjevič. Oba sta nekoč delala v enem od najboljših sovjetskih konstruktorskih birojev pod vodstvom Nikolaja Polikarpova. Iz tega biroja so bili vzeti tudi drugi pomembni kadri.

Polikarpov je s svojimi kolegi takrat že delal na novem lovskem letalu, ki je v delovni dokumentaciji nosil ime I-200. Mikojan in Gurjevič sta prevzela vse njegove načrte, izboljšala obstoječo maketo in predstavila model, ki se je v osnovi razlikoval od vsega, kar je do takrat proizvedla sovjetska vojna industrija. Naloga je bila izpolnjena v rekordnem roku.

I-200

Lovec je poletel že aprila 1940, prvi polet pa je navdušil. Model je bil decembra istega leta izpopolnjen in zatem šel v serijsko proizvodnjo pod imenom MiG, ki predstavlja kratico prvih črk priimkov obeh glavnih konstruktorjev.

Samo nekaj mesecev zatem je MiG-1 zamenjal model MiG-3, ki je bil še hitrejši in je lahko letel na večji višini. V prvih letih druge svetovne vojne je to bilo najbolj dovršeno lovsko letalo, kar ga je premoglo letalstvo Rdeče armade. Lovec je bil tudi največkrat proizveden med vsemi, saj je bilo do leta 1942 izdelanih 3.000 letal.

MiG-3

Že istega leta pa se je proizvodnja praktično ustavila, saj je sovjetska industrija trpela velike izgube in ni mogla več zagotavljati zadostnih količin kompleksnih motorjev za ta letala. Moskovska tovarna letal je bila evakuirana za Volgo v mesto Kujbišev, kjer pa ni bilo mogoče popolnoma obnoviti zahtevne proizvodne verige migov. Težavo so rešili šele, ko se je tovarna ponovno preselila v Moskvo.

Tam pa je letalske inženirje čakal nov problem. V bojih z nemškim letalstvom je postalo jasno, da je treba preiti na reaktivne motorje, ki bodo omogočili bistveno višje hitrosti. Tudi ta naloga je bila zaupana prekaljenima Mikojanu in Gurjeviču in leta 1946 se je v nebo dvignil MiG-9, prvo sovjetsko reaktivno letalo.

Že leto dni kasneje so konstruktorji izdelali nov reaktivni lovec z oznako MiG-15, ki je kot prvi presegel hitrost 1.000 km/h. Model MiG-15 zavzema prvo mesto na svetu po številu proizvedenih primerkov. V desetih letih je bilo namreč izdelanih 15.500 teh letal, zadnjega miga te vrste pa je iz uporabe umaknila Albanija, in sicer šele leta 2006.

MiG-15

V petdesetih letih so se v Mikojanovem konstruktorskem biroju ukvarjali z modernizacijo priljubljene petnajstice, tako da je naslednji model MiG-17 že uspel prebiti zvočni zid, MiG-19 pa se je približal hitrosti 1.500 km/h. A pravi preboj se je zgodil v naslednjih dvajsetih letih.

Najprej je s proizvodnega traku prišel MiG-21. V kategoriji nadzvočnih letal je ta model največkrat proizveden na svetu. Zanj je značilna trikotna konfiguracija kril, v različnih obdobjih pa so ga uporabljala letalstva več kot 60 držav.

Koncem šestdesetih let so si sovjetski inženirji zamislili novo letalo, ki bi se lahko kosalo s takratnimi najsodobnejšimi ameriškimi letali. Starejši modeli so imeli namreč manjši radij delovanja in slabšo oborožitev od ameriških. To pomanjkljivost je tekom osemdesetih odpravil MiG-29, ki je bil uporaben tudi v vlogi bombnika, glede na to, da je zmogel ponesti 2 toni bomb in projektile z jedrskimi bojnimi glavami. Kljub temu pa je MiG-29 predvsem lovsko letalo. Pilot se v njem lahko dvigne na 18 kilometrov višine in doseže hitrost 2.400 km/h, radij letenja pa znaša 1.400 km.

V sovjetskem obdobju je bil seznam izdelkov podjetja MiG precej dolg. Na njem se je med drugim znašel tudi neizvedeni model MiG-105, zamišljen kot orbitalno vesoljsko plovilo, ki bi lahko izvedlo napad iz Zemljine orbite.

MiG-105

Konstruktorski biro, ki sta ga nekoč zasnovala Mikojan in Gurjevič, danes povsem zasluženo velja za eno vodilnih ruskih podjetij v letalski industriji.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke