"Leteči sodček" - velikansko letalo, ki je prevažalo vesoljska plovila (FOTO)

Kako so uspeli na letalo namestiti tovor, ki je bil večji od letala samega … in nato z njim še poleteti?

Leta 1973 so Sovjeti oznanili zaključek svojega najdražjega in največjega projekta za osvajanje vesolja – plovilo Buran. Plovilo za večkratno uporabo bi moralo postati nekaj podobnega, kot je današnji Crew Dragon Elona Muska. A ambiciozni projekt je zahteval tudi gradnjo nič manj ambiciozne infrastrukture. Vprašanje, ki je še posebej izstopalo, je bilo: Kako težkega Burana in njegovo pogonsko raketo prepeljati iz tovarn na kozmodrom Bajkonur sredi kazaške stepe?

V času, ko je bil izdelan Buran, namreč zanj še ni bilo pripravljenega transportnega letala – Mrija, največje letalo na svetu, je bilo takrat šele v fazi načrtovanja.

Skoncentrirati ves proces izdelave v bližini kozmodroma samega ni bilo realno izvedljivo, saj so bili obrati vesoljske industrije razprostranjeni po vsej državi, brez enotnega središča. Prevoz po železnici zaradi velikosti tovora ni bil tehnično izvedljiv, transport po vodi pa je bil predrag.

Tako se je v začetku osemdesetih pojavila ideja izdelati začasno težko transportno letalo, namenjeno prevozu Buranov. Padla je odločitev, da bo to zasnovano na transportni različici prvega sovjetskega strateškega bombnika 3M-T, ki je takrat že tri desetletja pomagal ZSSR vzdrževati jedrsko ravnovesje z ZDA.

Za to nalogo so letalo predelali in preimenovali v VM-T Atlant, neuradno pa so mu rekli "leteči sodček" zaradi njegovega trupa, na vrhu katerega je bil okrogel tovorni kontejner.

Maksimalni tovor, ki ga je lahko letalo prenašalo na svojem "hrbtu", je znašal 50 ton, kar je bilo manj, kot pa je tehtal popolnoma sestavljeni Buran. Na koncu je tako bilo treba pri ploviliu odstraniti del opreme, ter zmanjšati njegovo maso na 45 ton.

V prihodnje, tako so načrtovali inženirji, bi se dalo na Bajkonur transportirati tovore z maso do 200 ton, a že prevoz 50-tonskega tovora z letalom, ki v osnovi ni bilo zamišljeno za ta namen, je pri mnogih zbujal dvome.

Velik tovor na hrbtu Atlanta je precej vplival na njegovo aerodinamiko, zato je bilo med poskusnimi poleti porabljenih kar nekaj živcev. Posamezna vrsta tovora je imela lastno razporeditev na vrhu trupa letala. Mnogi so bili prepričani, da se takšen kolos enostavno ne bo dvignil v zrak.

A Atlant se je dobro izkazal in začel leta 1981 uspešno prevažati tovor. Vsega skupaj sta bili za to prirejeni dve letali, ki sta v času svojega obratovanja opravili okoli 150 poskusnih in komercialnih poletov.

Atlant, ki je bil sprva zamišljen kot začasna rešitev za prevoz raket Buran, je na koncu postal njihov edini "prevoznik". Vesoljski program Energija-Buran je bil leta 1993 ukinjen, sam Buran pa je v vesolje poletel le enkrat samkrat. Posledično tudi leteči kozmodrom Mrija ni izpolnjeval naloge, za katero je bil zamišljen, in je namesto tega opravil nekaj nepričakovanih prevozov, kot npr. transport žiraf ali jahte španskega kralja.

Oba Atlanta sta od ukinitve vesoljskega programa naprej ostala brez dela. Eden od njiju je danes parkiran na aerodromu blizu Rjazana, drugi pa se nahaja v kraju Žukovski pri Moskvi in se redno pojavlja na Moskovskem mednarodnem letalsko-vesoljskem sejmu (MAKS) kot izložbeni eksponat.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke