O protizračnem sistemu S-500 lahko v ruskih in tujih specializiranih medijih beremo že več kot desetletje. V tem času se je zvrstil cel kup neuradnih informacij, špekulacij in napovedi o tem, kaj bo sistem zmogel in kdaj ga bo Rusija končno uvedla v svoje oborožene sile.
Ruski vojaški predstavniki so že leta 2009 napovedali razvoj protizračnega sistema, ki bo sposoben sestreljevati lovce pete generacije, vodene rakete in druge projektile, ki letijo s hiperzvočno (nekajkratno nadzvočno) hitrostjo. S-500 naj bi nad Rusijo oz. njeno najpomembnejšo infrastrukturo ustvaril praktično neprebojni raketni ščit, ki je poleg vsega še mobilen.
Hkrati s fragmenti tehničnih informacij so prihajale napovedi o začetku testiranj, serijski proizvodnji in končni uvedbi sistema v ruske oborožene sile. Datumi, ko naj bi bil sistem končno nared, so se konstantno zamikali, zdaj pa kaže, da se bo proizvodnja vendarle začela s prihodnjim letom. Maja 2018 je ruska vojska na svojem raketnem poligonu Kapustin Jar prvič preizkusila domet novega sistema. S-500 naj bi po uradnem poročanju zadel 482 kilometrov oddaljen cilj in s tem postavil nov rekord. Leto dni kasneje je bil preizkušen še njegov sistemski radar.
Junija letos so zaokrožila ugibanja, da naj bi Rusija preizkušala S-500 tudi v Siriji, potem ko je nad Vzhodnim Sredozemljem na muho "nečemu, kar ni bilo ne S-300, ne S-400" padel ameriški lovec F-35.
Konec julija pa je rusko obrambno ministrstvo končno prvič javno objavilo dejanske posnetke s testiranj, iz katerih lahko izluščimo dodatne informacije o S-500.
Prva stvar, ki pade v oko, je nosilna platforma, ki je zares ogromna; po posnetku in fotografijah sodeč gre za tovornjak BAZ-69096 10x10. Gre za večjo izvedenko vozila, ki nosi tudi rakete S-400.
Vlačilec BAZ-69096
WikimediaOpazna razlika v primerjavi z S-400 pri tem je ta, da ima S-500 očitno nameščena samo dva raketna silosa in ne štiri, kar najbrž pomeni, da nosi težje rakete s potencialno daljšim dosegom. En tip rakete, za katerega zanesljivo vemo, da bo postal del oborožitve novega sistema, je 77N6. Gre za družino hiperzvočnih prestreznih raket, ki so za zdaj še v fazi razvoja. Ruski vojaški viri trdijo, da bodo imele do 600 kilometrov dosega, a tukaj je treba biti previden, saj doseg raket ni odvisen le od njihove fizične zmogljivosti premagovanja razdalj, ampak hkrati tudi od zmogljivosti radarja, ki raketo usmeri na cilj. Na objavljenih posnetkih radarjev, ki bodo del sistema S-500, ne vidimo, a najbrž gre za nadgradnje obstoječih, ki jih uporabljajo starejši protizračni sistemi.
Radar dolgega dosega 92N6A, ki je del protizračnega sistema S-400.
WikipediaPo bombastičnih napovedih o S-500, ki smo jih bili deležni v preteklih letih, se nam zdaj, ko so na voljo prvi posnetki, znova postavlja vprašanje – kako zmogljiv bo S-500 v resnici oz. kakšno vlogo bo pravzaprav opravljal? Ali bo res lahko sestreljeval tako lovska letala pete generacije kot medcelinske balistične rakete, kot trdijo nekateri viri, ali pa bo imel bolj specializirano funkcijo, kot njegovi predhodniki?
Iz tehničnega vidika je združevanje omenjenih zmogljivosti izjemno zahtevno. Rakete zemlja-zrak, namenjene prestrezanju sovražnih letal, namreč potrebujejo drugačne atribute od prestreznih raket, ki lovijo prihajajoče balistične rakete. Kot primer vzemimo bojno glavno – proti letalom najbolje delujejo bojne glave, ki se v zraku razstrelijo in razpršijo v obliki šrapnelov, saj so letala (še posebej lovci) relativno dovzetna na vsakršno poškodbo. Balistične rakete na drugi strani so precej kompaktnejše in zahtevajo drugačno vrsto protiraket. Običajno se za nevtralizacijo takšnega orožja uporabljajo rakete brez eksplozivnega polnila, ki se preprosto zaletijo v prihajajočo raketo oz. se ji dobesedno nastavijo na pot ter jo tako uničijo ali onesposobijo s pomočjo gole kinetične sile.
Protizračne in protibalistične rakete se razlikujejo tudi po vodljivosti – protizračne imajo nameščena pomična krilca za prilagajanje smeri, medtem ko protibalistične tega načeloma nimajo, ampak se zanašajo predvsem na računalniške izračune poti, da zadenejo cilj. Združevanje obeh komponent v eni raketi tako nujno pomeni povečano maso, ki negativno vpliva na doseg, vodljivost in hitrost same rakete, zato izdelava takšnih "univerzalnih" raket ni v praksi.
S-400 ta problem rešuje preprosto s tem, da nosi več različnih tipov raket. S-500 pa ima, kot omenjeno na začetku, samo dva raketna silosa, ki sta precej večja od tistih na S-400. Iz tega vidika je precej bolj verjetno, da bo S-500 deloval v sklopu širše t. i. ešalonirane obrambne mreže skupaj z in ne ločeno od S-400. Takšna doktrina protizračne obrambe je tipična za rusko vojsko in zelo dobro vidna v praksi na primeru obrambe ruske vojaške baze Hmejmim v Siriji, kjer sistemi S-400 koordinirano delujejo z S-300 in celo s pancirji (Pancir-S1).
Zaradi velikosti raketnih silosov pri S-500 lahko sklepamo, da bo sistem prej namenjen sestreljevanju raket in ne letal.
Skica protibalističnega raketnega obrambnega sistema
WikipediaZa obrambo pred medcelinskimi balističnimi raketami, ki nosijo jedrsko orožje, se uporabljajo posebni stacionarni sistemi. Rusija premore tak sistem v okolici Moskve. To so ogromne, skoraj 20 m dolge in 30-40 ton težke rakete A-135 z dosegom do 900 km. S-500 tako masivnih raket glede na posnetke zagotovo ne premore, kar pomeni da v kolikor bi dejansko bil namenjen obrambi pred jedrskimi medcelinskimi raketami, bi le-te moral prestrezati relativno nizko nad tlemi, kar pa je izjemno zahtevno, saj so jedrske rakete najhitrejše ravno v zadnji fazi poleta, ob ponovnem vstopu v atmosfero, ko drvijo proti cilju. To sicer ne pomeni, da je S-500 proti jedrskim balističnim raketam neuporaben, a najverjetneje ni zasnovan namensko za to nalogo.
S-500 torej najverjetneje ne bo uporaben ne proti lovskim letalom, ne proti vodenim raketam, niti proti medcelinskim balističnim raketam. Kaj torej še ostane? Zelo verjetno je, da so ruski vojaški konstruktorji svoj najnovejši izdelek zasnovali namensko za boj proti vodljivim hiperzvočnim projektilom, ki delujejo ravno v območju med vesoljem, kjer potujejo balistične rakete, in atmosfero, kjer letijo vodene rakete. To bi bilo smiselno sklepati tako iz vidika obstoječe ruske protizračne doktrine kot tudi iz samega izgleda S-500.
A tudi to so konec koncev le najboljša predvidevanja, ki jih lahko povlečemo iz do sedaj predstavljenega materiala.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
