Kako premagati "neprebojno" zračno obrambo S-400?

Russia Beyond
S-400 je znan kot eden najučinkovitejših protizračnih sistemov na svetu. Zaradi svojih izjemno močnih radarjev in raket dolgega dosega ter več desetletnih izkušenj v razvoju predstavlja dostojnega nasprotnika vsakemu potencialnemu izzivalcu. Kaj torej preostane slednjemu?

Protizračna obramba je prava znanost v malem; v delovanju teh obrambnih sistemov igra vlogo več ključnih faktorjev, kot so npr. atmosferske spremembe, ki lahko vplivajo na učinkovitost radarjev, mehanske okvare in nenazadnje človeški faktor operaterjev samega sistema. A na te faktorje se ne gre 100-odstotno zanašati in potencialni nasprotnik, ki želi prebiti zračno obrambo, mora predpostavljati, da sistem deluje brezhibno.

Kako se torej lotiti enega najbolj sofisticiranih protizračnih sistemov, ki trenutno obstajajo?

Izogibanje

Najočitnejši, a ne nujno najlažji način, je preprosto izogibanje območju, ki ga S-400 pokriva. Vojaški lovec ali poljubno drugo letalo je precej bolj mobilno od talne baterije in njenih pomožnih radarjev, čeravno so vsi nameščeni na kolesnih platformah, zato lahko preprosto leti izven dosega sistema. Združene države so zato zgodovinsko dale prednost razvoju lovcev prestreznikov pred talnimi protizračnimi sistemi. Problem, ki se pojavi tukaj, pa je, da so letala precej dražja, potrebujejo več vzdrževanja in včasih ne morejo dovolj hitro odreagirati na grožnjo. Na tem mestu je treba zavoljo konteksta upoštevati dejstvo razlike v obrambnih proračunih in to, da so ZDA za razliko od Rusije izjemno ugodno geografsko pozicioniarne in jih od potencialnih nasprotnikov ločita dva velika oceana.

V praksi pa je izogibanje talnim protizračnim sistemom težje kot v teoriji, saj so ti navadno postavljeni okoli strateško pomembne infrastrukture. Rusija ima okoli pomembnih objektov nameščenih več protizračnih baterij, kot vidimo na spodnjem primeru satelitskega posnetka pomorske baze v Severomorsku (glavnega štaba Severne flote), ki jo varuje kar 24 baterij S-400. Vsaka baterija nosi po 4 rakete, kar pomeni skupno 96 raket, pripravljenih za posredovanje proti poljubni nevarnosti, ki preti z zraka.

Doseg raket in radarjev

Večina raket, ki jih nosi S-400, je za učinkovito delovanje odvisnih od zunanjih radarjev, da jih usmerijo na cilj. Posamezne rakete, kot je npr. 40N6, imajo vgrajene tudi lastne radarje, ki raketo vodijo v zaključni fazi poleta (nekaj deset zadnjih kilometrov) proti cilju. Zaradi svoje majhnosti pa ti radarji ne morejo delovati samostojno, zato je raketa večji del svoje poti še zmeraj odvisna od zunanjega radarja, da jo privede dovolj blizu cilju, preden vodenje prevzame notranji radar v raketi.

Letala lahko to lastnost izkoristijo na način, da "prekinejo" snop med sabo in radarjem. To lahko storijo na primer z nizkim letom, kjer se pred radarskim snopom skrijejo za geografskimi ovirami, kot so hribi, doline, soteske, ali klifi. Zaradi tega je večina zunanjih radarjev nameščenih na teleskopskih drogih, ter izpostavljenih, višje ležečih točkah za boljši pregled.

S-400 je za letala najnevarnejši na daljših razdaljah, zato je logičen cilj vsakega pilota, da se prebije čim bližje in s tem sistemu daje manj časa za odziv. Na primer, če letalo izstreli raketo zrak-zemlja z oddaljenosti 100 km, bo imel protizračni sistem okoli 3 minute časa, da jo odkrije, prepozna in ukrepa s protiraketo. V kolikor pilotu uspe prileteti dovolj blizu, npr. na 20 km, in izstreliti raketo s te razdalje, bo imel protizračni sistem za reagiranje le še okoli 36 sekund.

Tukaj pride do izraza t. i. nevidnost oz. stealth tehnologija, zaradi katere letalo za radar sicer ne izgine magično z neba, a izgleda precej manjše zaradi zmanjšanega odtisa. Če lahko radar opazi lovca F-15 (brez stealth tehnologije) na razdalji 500 km, bo lovca F-22 opazil šele na razdalji 50 km, kar je ogromna razlika.

Motilniki in vabe

Vojaška letala, opremljena z motilniki radarskih signalov, proti talnemu radarju sproščajo lastne signale, s čimer ga zmedejo. Talni radarji za določanje razdalje do cilja potrebujejo določen čas, v katerem odbojni signal pripotuje nazaj. V primeru motilnikov na radarski sliki izgleda, kakor da objekt neprestano menjava razdaljo ali celo položaj. Na ta način radar dobiva množico različnih informacij z različnih razdalj in lokacij.

Motilniki radarskih signalov sicer delujejo le do določene razdalje, preden jih precej močnejši signali talnega radarja zadušijo, ta čas pa lahko pilot izkoristi, da se radarju in s tem celotnemu protizračnemu sistemu precej približa.

Nekatera letala za povzročanje zmede pri radarskih operaterjih uporabljajo tudi vabe, ki na radarju izgledajo kot letala ali rakete, proti katerim protizračna obramba nato posreduje, nevede, da gre za lažne cilje.

Napad iz več smeri

Pomožni radarji so oči in ušesa vsake protizračne baterije. Brez njih je sistem popolnoma neuporaben. Onesposobiti S-400 zato ne pomeni nujno uničiti samih izstrelitvenih platform – dovolj je uničiti njegove radarje. Sistem si pomaga z dvema vrstama teh pomožnih radarjev; prvi so iskalni, ki prečesavajo območje v radiju 360 stopinj, drugi pa so radarji za nadzor in vodenje ognja, ki se ne vrtijo in raketam služijo kot dodaten usmerjevalnik snopa na cilj. Slednji so šibka točka sistema S-400, saj lahko vidijo le v smeri, v katero so obrnjeni. Letalski napad ali napad vodenih raket iz več smeri lahko tako učinkovito preobremeni sistem in ga onesposobi.

Posamezna enota S-400 navadno vključuje 4 ali 8 izstrelitvenih ploščadi, kar pomeni vsega skupaj 16 raket. Ob množičnem napadu, pri katerem bi nasprotnik uporabil več raket od tega števila, bi bil zadetek praktično zagotovljen. Prav iz tega razloga ima Rusija okoli zelo pomembnih infrastrukturnih objektov (kot v zgornjem primeru baze v Severomorsku) nameščenih precej več enot S-400.

Naslednja taktika, ki se je poslužuje ruska vojska, je kombiniranje različnih protizračnih sistemov v obrambno mrežo, t. i. ešalonirano obrambo, kot smo jo lahko videli v primeru ruske letalske baze v Hmejmimu v Siriji, ki jo poleg sistema S-400 varujejo še pomožni sistemi S-300 in Pancir, katerih naloga je prestrezanje ciljev na krajših razdaljah in s tem čim bolj pokriti območje in s tem podpreti delovanje svojega "velikega brata" S-400.

Sklep

S-400 je izjemno sofisticiran, najverjetneje najbolj dovršen protizračni sistem, ki trenutno obstaja. A kot vsi dovršeni sistemi, ima po nujnosti določene omejitve, ki jih nasprotnik lahko izkoristi v svoj prid. Doslej S-400 še nikoli ni bil dejansko uporabljen v realnem spopadu, zato ne vemo, kako učinkovit dejansko je. Na to bo treba še počakati.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke