Ti ogromni grdi velikani so bili sovjetski tekmeci ameriškega Teracruzerja

MVTU

MVTU-2

arhivska fotografija

Koncept nenavadnih terencev s tehnologijo mehkih pnevmatik pod nizkim pritiskom, ki so omogočale premikanje po mehkem in blatnem terenu, se je pojavil v petdesetih letih v ZDA. V luči zaostrovanja odnosov med obema hladnovojnima velesilama pa Sovjetska zveza ni mogla dovoliti, da bi ZDA ostale edini razvijalec te mogočne opreme z velikim vojaškim potencialom.

Tako so proti koncu leta 1958 sovjetski inženirji sestavili vseterensko vozilo v obliki trikolesnika, ki je v glavnem slonelo na modelu GAZ-69, štirikolesnem lahkem tovornem vozilu, ki so ga v ZSSR proizvajali od leta 1953.

GAZ-69

Sergej Korovkin 84 (CC BY-SA 4.0)

Tovornjak je imel kabino s pomično streho in prav takšno je dobil tudi trikolesnik. Motor, menjalnik in drugi ključni deli so bili isto vzeti iz GAZ-ovega tovornjaka. Glavna in najočitnejša razlika so bila kolesa in vzmetenje; za razliko od konvencionalnih štirih koles je novo vozilo imelo tri ogromne pnevmatike pod nizkim pritiskom z visoko elastičnostjo za doseganje vrhunskih terenskih zmogljivosti.

arhivska fotografija

Zasnova je delovala, a samo delno. MVTU-2 se je zlahka prebijal čez mehak teren, a je imel določene težave pri premikanju po asfaltiranih površinah, ki je zahtevalo višje hitrosti, povrhu vsega pa se je med vožnjo precej majal.

ZIL-132S

ZIL-132S

arhivska fotografija

Inženirji tovarne ZIL so leta 1964 izdelali nov prototip terenskega vozila z gumami na nizek pritisk, ki je bil v bistvu kombinacija modelov ZIL-164 in ZIL-157K.

Delno obnovljeni ZIL-164

Tehnični muzej Toljati/ShinePhantom (CC BY-SA 3.)

Novost so bile pnevmatike s premerom enega metra. Nekoliko nenavadno je bilo to, da terenec spredaj ni imel vzmetenja, saj sta bili sprednji kolesi čvrsto pritrjeni na šasijo.

ZIL-157 na Možajski avtocesti v Moskvi po dirki tovornih vozil Pot junaštva 2020

Mihail Tereščenko/TASS

Zasnova je preprečevala krmiljenje s sprednjima kolesoma, zato je vozilo menjavalo smer tako, da je spreminjalo položaj zadnjih koles, ki so bila pritrjena z ločenim sistemom vzmetenja. Zavore so bile nameščene samo na sprednjih kolesih.

Ta radikalen dizajn ni dobro prestal testiranj, saj je bilo s terencem težko upravljati, pomanjkljiva zasnova pa je oteževala krmiljenje. Projekt je bil na koncu ustavljen, obstoječi prototipi pa uničeni.

NAMI-094(ET-8)

Eden od najbolj perspektivnih prototipov sovjetskega teracruzerja je bil ET-8, izdelan leta 1963.

Vizualno je bil skoraj identičen ameriškemu FWD MM1 Teracruzerju, a za razliko od njega je bil opremljen s 180-konjskim bencinskim motorjem, vzetim iz modela Ural-375, medtem ko je ameriškega poganjal 8-valjni letalski motor na kerozin.

Ural-375D

LutzBruno (CC BY-SA 3.0)

Sovjetsko vozilo je imelo osem 1,2 metra velikih koles, združenih po štiri – štiri spredaj in štiri zadaj.

Kabina sovjetskega prototipa je bila vzeta od artilerijskega vlačilca ATC-S.

Ta terenec je tehtat 12 ton in je lahko nosil do osem ton tovora.

Kljub relativno uspešno prestanih testiranjih, se je vozilo izkazalo za pretežko in preveč potratno za proizvodnjo, zato na koncu nikoli ni prišlo v serijsko proizvodnjo.

Preberite še: Tri nepogrešljiva vozila ruskih reševalcev za ekstremne pogoje (VIDEO)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.