Med hladno vojno je sovjetsko vojno letalstvo začutilo potrebo po težkih prestreznikih, ki bi bili sposobni patruljirati vzdolž neskončnih meja ZSSR. Običajni lahki Migovi lovci tej nalogi niso bili kos, saj jim je manjkalo zadostnega doleta in hitrosti, da bi lahko pravočasno prestregli nadzvočne ameriške bombnike, za katere je veljalo, da lahko kadarkoli napadejo iz smeri Arktike.
Za to specifično nalogo je bilo potrebno izdelati posebna namenska letala. Prvi je bil model Tu-28/Tu-128, delo konstruktorskega biroja Tupoljev, ki je postavil osnovo za kasnejše prestreznike. To osnovo so tvorili velik trpežen trup, močan pogon za dosego visokih hitrosti in izključno raketna oborožitev.
Tu-28
WikipediaA Tu-28 je bil zastarel že vse odkar je stopil v uporabo v šestdesetih letih, saj ga je ameriški B-58 po hitrosti prekašal. A medtem so inženirji hkrati delali še na enem projektu, prestrezniku MiG-25 (NATO oznaka Foxbat), ki je kasneje postal osnovni prestreznik sovjetskih zračnih sil.
MiG-25 je bil izjemno hiter in opremljen z masivnimi raketami R-40, njegova šasija pa je omogočala določene predelave in prilagoditve za bolj taktične naloge, kot na primer izvidniško fotografiranje ali jurišne napade.
Črtna risba prestreznika MiG-31
WikipediaV osemdesetih je Migovo petindvajsetico nasledil MiG-31 z izboljšanimi manevrskimi zmožnostmi, močnejšim radarjem in naprednejšim orožjem, ki je poleg tega za upravljanje z oborožitvenimi sistemi dobil še dodatnega člana posadke. Zgodnje izvedenke so imele še top, a je bilo kasneje odločeno, da se ga sname, saj je na čistokrvnem prestrezniku preprosto predstavljal le dodani balast.
Dandanes MiG-31 opravlja funkcijo prestreznika z dolgim doletom in bo v ruskem vojnem letalstvu predvidoma služil še v naslednjem desetletju. Zdaj, ko je lovec dosegel svoja zrela leta, bo deležen nadgradnje na standard MiG-31BSM, s katero bo posodobljena večina njegovih sistemov in integrirana vrsta novih orožij. Med drugim je bil MiG-31 izbran za glavno nosilno platformo hiperzvočnih raket Kinžal.
MiG-31K s hiperzvočnimi raketami Kinžal
Slobodan ĐukićVsa obstoječa letala MiG-31 so bila narejena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in in imajo določen omejen rok uporabe na 2.500 ur letenja. Z zadnjo nadgradnjo želijo inženirji ta rok podaljšati na 3.000 ali 3.500 ur.
"Same šasije letala verjetno ne bodo spreminjali, saj je iz titana, ki je praktično večen. Morda bodo določene komponente zamenjane z lažjimi. MiG-31BM je zelo dobro letalo, ki bo aktualno še dolgo časa. Je nujno potreben – v prvi vrsti – za varovanje severni meja (Rusije), pa tudi ostalih," je nadgradnjo lani pokomentiral eden od izkušenejših ruskih testnih pilotov Igor Malikov.
Avgusta l. 2018 so ruski mediji razkrili, da je v teku snovanje nove generacije čistokrvnega prestreznika, ki bo zamenjal lovce MiG-31. Skladno s poimenovanjem ostalih ruskih letalskih projektov naslednje generacije (PAK (XX)), se projekt imenuje PAK DP (Prihodnji letalski sistem prestreznika dolgega doleta). Neuradno se že nekaj časa omenja tudi špekulativna oznaka "MiG-41".
Odločitev za nadaljevanje razvoja lovcev-prestreznikov je zanimiva, glede na to, da bi lahko naloge, ki jih sedaj opravlja MiG-31, v bodoče prevzeli obstoječi večnamenski lovci pete generacije Su-57, ki ustrezajo ključnim kriterijem; imajo visoko napredne radarje, lahko križarijo z nadzvočno hitrostjo (Mach 1+) brez dodatnega izgorevanja in lahko nosijo rakete zrak-zrak dolgega dosega.
Najnovejšemu suhoju proti ostarelemu migu sicer kljub vsemu zmanjka pri doletu – za prelet enake razdalje Su-57 potrebuje "postanek za gorivo" v zraku. A ta pomanjkljivost še vedno ne razloži, zakaj je ob primerljivih letnih zmožnostih potrebna povsem nova zasnova trupa. Suhojevi lovci so nekdaj že služili v vlogi prestreznikov; Su-27P je bil npr. namenjen izrecno za to nalogo.
Prvi verjeten razlog, zakaj se je Rusija odločila za razvoj nove zasnove PAK DP, je morda v nameri ustvarjanja povsem novega koncepta prestreznika – takega, ki mu bo odvzet element večnamenskosti in se ga bo bolj približalo npr. prvotni zasnovi ameriškega F-111. Torej nekaj takega, kar bo lahko nosilo cel kup raket in bo sposobno izvajati napade z raznovrstnimi projektili, tudi hiperzvočnimi, med tem ko se bo premikalo z izjemno hitrostjo.
Drugi razlog bi lahko bil, da Rusija želi ohraniti Migovo zapuščino tudi v okviru Združene letalske korporacije (OAK). Glede na to, da je Suhoj že dal ime projektu PAK FA (Su-57), tudi pri Migu potrebujejo lasten projekt letala nove generacije. MiG-35 je sicer napreden lovec, a premalo, da bi spadal v družino letal prihodnje generacije (PAK).
Tretji razlog za razvoj prestreznikov nove generacije pa bi lahko tičal v tem, da si rusko vojno letalstvo želi nečesa, kar se bo lahko v prihodnje zoperstavilo brezpilotni tehnologiji. Su-57 je sicer hiter, a precej počasnejši od MiG-31. Američani so svojega SR-71 Blackbird že upokojili, v prihodnje pa ga utegnejo nadomestiti brezpilotna letala s podobnimi karakteristikami. Rusija bo v tem primeru najbrž potrebovala letalo, ki bo sposobno resnično visokih hitrosti, če bo želela zanesljivo varovati svoje meje.
Prispevek je bil deloma narejen na podlagi članka portala National Interest.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
