Zakaj so ruske vojne ladje bolj "obložene" od ameriških?

Bojne ladje so bile od pojava topov pa vse do začetka hladne vojne pravzaprav ogromne artilerijske platforme, ki so sčasoma postajale vse večje in težje. Največje med vsemi so zgradili Japonci - tri bojne ladje razreda Jamato so imele polno naložene in opremljene preko 70.000 ton izpodriva, kar je primerljivo s sodobnimi letalonosilkami. Ta trend pa se je z razvojem raketnih sistemov začel obračati. Velike bojne ladje so začele izgubljati na pomenu, saj za rakete ni bilo več treba graditi tako velikanskih platform kot za težke topove. Z razvojem tehnologije - lažjih in natančnejših raket - je razred bojnih ladij (ang. battleship) do danes praktično izginil iz vseh svetovnih mornaric. 

Pomorske velesile so se z zatonom obdobja bojnih ladij lotile preobrazbe svojih mornaric na različne načine. Vzdrževanje vojaškega ladjevja je zaradi novih naprednih in kompleksnejših bojnih sistemov postalo dražje, zato so nastale tudi precejšnje razlike v opremljenosti posameznih mornaric, ki še v času druge svetovne vojne morda niso bile tako očitne. Kar še posebej izstopa, če primerjamo sodobne mornarice, je očitna razlika v oborožitvi ruskih in ameriških ladij, ki jo lahko s prostim očesom in brez prevelikega napora opazi vsak. Kaj je privedlo do tega?

Nesorazmerni proporci

Ruska mornarica je znana po tem, da ima v primerjavi z drugimi pomorskimi silami najtežje oborožene ladje. Vzemimo za primer korvete razreda Steregušči, relativno majhne ladje, ki imajo samo 2.100 ton izpodriva (zadnje bojne ladje v uporabi so imele po več kot 40.000 ton izpodriva) a posamezna lahko nosi do 16 protizračnih raket, 8 hiperzvočnih raket Kalibr, 8 torpedov, tri artilerijske sisteme za obrambo pred raketami in zrakoplovi (ang. CIWS) ter 100-milimetrski top. Ameriške ladje razreda Freedom, namenjene priobalnemu delovanju, ki so z več kot 3.000 tonami izpodriva precej večje od ruskih korvet, nosijo precej manjše 57-milimetrske topove, obrambne rakete zelo kratkega dosega ter občasno še protiladijske rakete kratkega dosega. Na krovu nimajo nobenih raket dolgega ali srednjega dosega, nobenih artilerijskih obrambnih sistemov in prav tako nobenih torpedov.

Podoben trend lahko opazimo tudi pri ladjah v drugih razredih – fregatah, rušilcih, križarkah in celo letalonosilkah. Rusija ima največje in najtežje oborožene ladje na svetu – križarke razreda Orlan (ali Kirov po NATO klasifikaciji). Trenutno obratujejo 4 ladje iz tega razreda; križarka Admiral Nahimov, ki je trenutno zasidrana zaradi vzdrževanja in posodobitev, bo dobila 174 vertikalnih izstrelitvenih celic – 94 za protizračne rakete in 80 za druge obrambne rakete pred napadi s kopnega ali morja, poleg tega pa še skoraj 200 raket kratkega dosega, 6 obrambnih artilerijskih sistemov Kaštan, 10 torpednih celic, nekaj dodatnih raket in še marsikaj drugega.

Različni doktrini

Razlika med rusko in ameriško pomorsko doktrino pride verjetno najbolj do izraza pri letalonosilkah; medtem ko Američani vzdržujejo 11 letalonosilk, Rusija premore samo eno, pa še te pravzaprav niti ne klasificirajo kot letalonosilko, temveč kot "težko letalonosilno križarko" (rus. Tjažolij avianesuščij krejser). Ameriške letalonosilke v glavnem izpolnjujejo točno to nalogo, ki bi jo ob nazivu letalonosilka pričakovali (nošenje letal); za obrambo imajo nameščene le artilerijske obrambne sisteme kratkega dosega Phalanx in rakete Sea Sparrow z nekoliko daljšim dosegom. Ruska letalonosilka Admiral Kuznjecov pa kljub svoji precej manjši velikosti nosi nekajkrat več artilerijskih obrambnih sistemov, dodatno pa še 12 protiladijskih raket P-700. A v primerjavi z ameriškimi letalonosilkami ima Admiral Kuznjecov precej manj prostora za letala.

Ameriška pomorska doktrina se vrti okoli bojnih skupin letalonosilk, ki omogočajo projekcijo moči v različne dele sveta. V teh skupinah usklajeno delujejo rušilci, križarke in druge spremljevalne ali podporne ladje. Letalstvo je ključno sredstvo ameriške letalonosilke, saj hkrati predstavlja njene oči, ušesa in udarno moč, ki, upoštevano skupaj, daleč presega ofenzivne zmogljivosti poljubne druge vojaške ladje. Ameriška mornarica je redno prisotna ob obalah svojih tekmecev, kot sta Rusija in Kitajska, pa tudi v Sredozemlju, na Bližnjem vzhodu, v Indijskem oceanu idr. Ruska mornarica takšne kapacitete nima in deluje pretežno vzdolž domačih obal, z izjemo vzhodnega Sredozemlja, kjer ima stalno bazo v sirskem pristanišču Tartus.

Ruska mornarica ni zasnovana, da bi projicirala moč v oddaljene dele sveta, pač pa je predvsem obrambna pomorska sila. Ogromna količina protiladijskih raket, ki jih nosijo ruske ladje, je namenjena prav odvračanju ameriških letalonosilk. Iz istega razloga Rusija gradi in do zob oborožuje manjše ladje, kot so zgoraj omenjene korvete, z vodenimi raketami za posredovanje proti pomorskim in kopenskim ciljem. Obrambno vlogo ruske mornarice nadalje poudarja množica patruljnih plovil, ki so primerjalno precej težje oborožena, a niso prilagojena niti namenjena delovanju izven priobalnih voda.

Zakaj tudi Američani ne krepijo svojih ladij?

Delni odgovor je že v zgoraj opisani razliki v pomorski doktrini. Drugi razlog pa bi lahko bil v tem, da se ameriška mornarica od konca hladne vojne naprej vse bolj prilagaja novemu tekmecu – Kitajski. Danes je tako več poudarka na protipodmorniškem bojevanju, zato so Američani med drugim celo sneli določene oborožitvene sisteme s svojih najpogostejših vojaških ladij (rušilcev), da bi sprostili prostor za helikopterske ploščadi. Razvijajo tudi nove protiladijske rakete, kot je npr. mornariška izvedenka Tomahawka. Nekatere rakete, ki so jih odstranili s palub kot npr. raketni sistem Harpoon, so nadomestile takšne, ki se hranijo pod palubo, hkrati pa obstajajo načrti za uvedbo laserskega orožja, katerega delovanje seveda ne bo omejeno s številom raket ali streliva. Bojni laserji so zaenkrat še stvar prihodnosti, a ko bodo enkrat razviti, bi lahko postali glavno obrambno sredstvo ameriške vojne mornarice.

Če pogledamo dalje, ima tudi nameščanje ogromnih količin različne oborožitve na palube ladij svoje slabe plati; prvič zaradi izpostavljenosti orožja in streliva, kar lahko vpliva na splošno varnost posadke, in drugič zaradi tega, ker otežuje servisiranje in nadgradnjo ladij. To se je dobro pokazalo v praksi z večletnimi časovnimi zamiki pri obnovi ruskih križark Maršal Ustinov, Admiral Nahimov in nenazadnje pri letalonosilki Admiral Kuznjecov, ki jo je pestila cela vrsta težav in tudi nesreč. 

Vojaške ladje so kompleksne in drage, njihovo vzdrževanje in nadgradnja pa zahtevata ogromne finančne vložke, zato moramo, podobno kot pri ostalih primerjavah tudi tukaj upoštevati razliko v sredstvih, ki jih ima na razpolago ena in druga država. Ameriška mornarica ima praktično neomejene vire financiranja, tako za vzdrževanje obstoječe flote kot za razvoj visokotehnoloških rešitev in novih naprednih bojnih sistemov, ki bodo v prihodnje našli svoje mesto na palubah. Rusija je glede tega neprimerljivo bolj omejena, zato mora staviti na obrambno karto in svoje ladjevje opremiti tako, da bo le-to kar najbolj pripravljeno na potencialne grožnje tehnološko in finančno močnejšega nasprotnika.

Preberite še:  Cušima: najhujši poraz ruske mornarice v zgodovini