Pet najslabših proizvajalcev kalašnikovk na svetu (FOTOGRAFIJE)

Pripadnik afganistanske lokalne milice se pripravlja za streljanje iz AK-47. Provinca Zabul, Afganistan

Pripadnik afganistanske lokalne milice se pripravlja za streljanje iz AK-47. Provinca Zabul, Afganistan

Aclosund Historic/Legion Media
Strokovnjaki pri Kalašnikovu razkrivajo, katerih kalašnikovk tuje proizvodnje nikar ne kupujte in zakaj.

Tudi letos AK ostaja ena od najbolj množično uporabljenih jurišnih pušk na svetu z več kot 100 milijoni prodanih kosov. Te puške v svojih tovarnah izdeluje ogromno držav po vsem svetu, a niso vse vredne vašega časa … ali denarja.

Naštevamo države, ki izdelujejo najslabše puške AK, kar jih lahko najdete na svetovnem orožarskem trgu.

Kitajska

Kitajski jurišni avtomat Tip 56-2

"ZSSR je Kitajski leta 1956 dala pravico za proizvodnjo AK. Zgodnje različice kitajskih pušk so bile kar dobre, a sčasoma je kvaliteta strmo padla. Pri nekaterih puškah je na primer cev bingljala v sprejemniku. To je nekaj, kar si zelo težko predstavljamo, ampak tako je bilo," pravi Vladimir Onokoj, vodja oddelka za vojaško-tehnično sodelovanje pri koncernu Kalašnikov.

Kitajske tovarne so sčasoma začele "racionalizirati proizvodnjo in zniževati stroške", kar je privedlo do še hujših rezultatov. A padec kakovosti je upravičila nizka cena. Po podatkih nekega strokovnjaka iz koncerna Kalašnikov so se rabljeni (sovjetski) AK-ji na mednarodnem trgu prodajali v povprečju za 400 dolarjev po kosu, medtem ko je kitajski model stal samo 93 dolarjev.

"Glavni problem kitajskih kalašnikovk je nizka kakovost vzmeti, ekstraktorjev, varnostnih mehanizmov, slaba natančnost in še marsikaj drugega. Nekateri celo pravijo, da so ti avtomati narejeni iz prežvečene folije," pravi Jurij Siničkin, nekdanji ostrostrelec in vodilni inženir pri korporaciji Lobaev Arms.

Irak

Iraška različica avtomata Kalašnikova, imenovana Tabuk

"Irak je tehnologijo za proizvodnjo lastnih avtomatov Kalašnikova dobil od Jugoslavije, ki nikoli ni imela uradne proizvodne licence. Dejansko je iraška kalašnikovka piratska kopija piratske kopije," pravi Onokoj.

Najprej proizvodnja ni bila tako slaba, kot bi lahko bila, a po dolgotrajni vojni z Iranom in gospodarski krizi, ki je sledila, se je njena kakovost poslabšala.

Iraške kalašnikovke nimajo kromiranih cevi, zato hitreje rjavijo. Bile so tudi težave s toplotno obdelavo manjših delov, kar je na primer povzročilo, da so se na puški lomili kovinski merki.

Onokoj pravi, da je nekoč naletel na iraško kalašnikovko, "ki je imela nabojnik pričvrščen na puško s pomočjo lepilnega traku."

Združene države Amerike

AK47-RAS47, Century Arms

Presenetljivo, a kot pravi Onokoj, so nekatere najslabše verzije kalašnikovk na svetu izdelane v gospodarsko in tehnološko najnaprednejši državi sveta – Združenih državah.

"ZDA premorejo nekatere najboljše proizvajalce AK-jev na svetu, pa tudi ene od najslabših. Imajo dobra majhna podjetja, ki izdelujejo redke različice AK-ja za zbiratelje, na drugi strani pa obstajajo tudi neverjetno slabi proizvajalci," pravi strokovnjak.

Kot najslabšega ameriškega proizvajalca AK omeni podjetje Inter Ordnance in med njegovimi mnogimi slabostmi našteje krive cevi, šibke zaklepe in slabo sestavo. Za še enega malomarnega proizvajalca se je izkazal Century Arms, ki prav tako izdeluje jurišne puške Kalašnikova.

"Tem puškam pravijo ’dva v enem’, saj so tako puške kot ročne bombe. Od normalnih ročnih bomb se sicer razlikujejo v tem, da lahko eksplodirajo kadarkoli," se šali Onokoj.

Etiopija

Etiopski kmetje s tem orožjem čuvajo svojo živino.

"Proizvodnjo AK v Etiopiji so najbrž zagnali severnokorejski strokovnjaki. Etiopske jurišne puške so znane po slabi odpornosti na korozijo, nizko kakovostnih zakovicah in plastičnih delih. Originalne sovjetske jurišne puške celo po 60 letih izgledajo in delujejo bolje od novih etiopskih kopij," pravi Onokoj.

Pakistan

Preverjanje izdelanih avtomatov v Pakistanu

Pakistanske kalašnikovke veljajo za najslabše, saj jih večinoma izdelujejo v majhnih vaseh z najosnovnejšim kovaškim orodjem.

Po besedah strokovnjaka 20 od 30 teh pušk ne more zadeti tarče, oddaljene 50 metrov, saj naboji letijo v nepredvidene smeri.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke