Najboljši Uralovi terenci

Novembra 1941, ko so nemške sile okupirale že velik del ZSSR in začele ogrožati samo Moskvo, je moralo državno vodstvo po hitrem postopku evakuirati dve tovarni skupaj z delavci in njihovimi družinami ter ju preseliti v Miass, majhno mestece na Uralu. Tam so morali kar najhitreje na novo vzpostaviti celotno proizvodnjo motorjev, menjalnikov, gredi in drugih rezervnih delov za tanke in vojaška vozila. To so bili junaški začetki današnje tovarne Ural, ki je letos praznovala svojo 80. obletnico ustanovitve.

Leta 1943 je bila tovarni zaupana naloga proizvodnje cele vrste transportnih vozil. Državni komite za obrambo se je nato odločil, da bo v Miass preselil celotno proizvodnjo tovornjakov. Tistega dne je iz majhne tovarne, ki je izdelovala rezervne dele in omejeno količino osnovnih tovornjakov, nastalo ogromno podjetje, usmerjeno v proizvodnjo podpornih vozil za vojsko.

Julija 1944 je podjetje Ural na fronto poslalo prvo serijo svojih prilagojenih tovornjakov ZiS-5B, dva meseca kasneje je bilo izdelanih že več kot 1.000 teh vozil. Te tovornjake se je uporabljalo za prevoz ljudi, streliva, zdravil in drugega vrednega tovora na bojišču.

Do konca vojne je Ural na fronto poslal 6.800 vozil. Kasneje je podjetje postalo največji proizvajalec tovornjakov za vojaško in civilno rabo v Sovjetski zvezi.

Predstavljamo vam seznam najboljših vozil, ki jih je proizvedlo to legendarno podjetje.

ZIS-5

Kamion ZIS-5 na vojaški paradi ob 76. obletnici zmage v drugi svetovni vojniv Volgogradu.

Kirill Braga

ZIS-5 je bil prvi model, ki je zapeljal iz tovarne pol leta po njeni ustanovitvi.

Proizvodnja tega tovornjaka se je začela junija 1942 iz osnovnih surovin, ki jih je podjetje lahko zbralo takoj po evakuaciji.

Prva različica ZIS-5 je imela leseno kabino z deskami namesto kovinskih plošč. Vozila so imela samo en prednji žaromet namesto dveh in zavore samo na zadnjih kolesih.

Vzmetenje ni imelo nobenih blažilcev in kabine se pozimi ni dalo ogrevati.
Kljub najpreprostejši možni zasnovi je bil tovornjak zanesljiv in je imel glede na pogon 4x2 odlično terensko mobilnost.

Leta 1944, ko se je vojna obrnila v prid Sovjetom, je podjetje lahko odpravilo vse pomanjkljivosti modela ZIS-5 in ga pretvorilo v novo različico ZIS-5B, ki je postala ena najbolj množično proizvedenih transportnih vozil v državi.

Model je prestal še nekaj sprememb, preden ga je zamenjala naslednja generacija Ural-375 z izboljšanimi terenskimi zmogljivostmi in večjo nosilnostjo.

Ural-375

Ural-375D

LutzBruno(CC BY-SA 3.0)\

Ural-375 s pogonom na vsa kolesa, ki ga je poganjal 180-konjski motor, se je pojavil v zgodnjih šestdesetih letih. Vozniki so mu pravili "požeruh", saj je pogoltnil ogromne količine bencina AI-93 – okoli 48 litrov na 100 kilometrov.

Zaradi svojih visokih terenskih zmogljivosti, možnosti modifikacij in večnamenske uporabe kot vojaško vozilo je zamenjal ZIS-5B in vse njegove izvedenke. Ural-375 se je namreč dalo uporabljati kot navaden tovornjak, mobilno cisterno za gorivo, avtodvigalo itd.

Kasnejše različice modela Ural-375 so namesto bencina uporabljale dizel in dobile večjo nosilnost. Slednja je omogočila namestitev orožja in pretvorbo transportnega in podpornega tovornjaka v pravo orožje.

Ural 4320 in njegove vojaške različice

Ural 4320

Vitalij V. Kuzmin/vitalykuzmin.net

Leta 1976 je podjetje ustvarilo model Ural 4320, ki je postal množična serijsko proizvedena platforma za prevoz enot in orožja.

Zahvaljujoč svojim odličnim terenskim zmogljivostim in primerni zasnovi je ta model postal nosilna platforma za večcevni raketometni sistem Grad, ki je veljal za precejšen tehnološki preboj sovjetskega obdobja. Kasneje so vojaški inženirji dodatno razširili nabor orožja tovornjaka z avtomatskimi topovi ZU-23-2.

Oborožene izvedenke Uralovih vozil so bile najprej uporabljene v Afganistanu, kasneje pa postale glavna bojna sredstva med konfliktom v Čečeniji.

Uralovi tovornjaki so še danes v uporabi v ruskih oboroženih silah, saj so vozila resnično nepogrešljiva in zmožna prevažati karkoli kamorkoli. Posamezen Uralov tovornjak tehta sedem ton, ima kolesno osnovo 6x6 in lahko pospeši do 85 kilometrov na uro, celo na neravnem terenu. Osnovna cena Uralovih tovornjakov se giblje okoli 48.600 ameriških dolarjev, ta vozila pa lahko vidimo v vojskah po vsem svetu. Na veliko jih uporabljajo v državah SND (Skupnosti neodvisnih držav) ter v vzhodnoevropskih in latinskoameriških vojskah.

Komercialne različice Urala

Ural Next z dvigalko in razširjeno kabino.

Artjom Svjetlov (CC BY 2.0)

Poleg vojaških transportnih in podpornih vozil, ki so v uporabi vse do danes, pri Uralu proizvajajo tudi tovornjake za rudarjenje, gozdarstvo in črpanje nafte in plina. Podjetje danes izdeluje širok nabor vozil za vse terene pod blagovno znamko Ural Next.

Ta vozila predstavljajo ene najcenejših in najvarčnejših terencev. Cene se gibljejo med 50.000 in 150.000 dolarji, odvisno od konfiguracije.

Novi Ural je opremljen z ekonomičnim štiritaktnim motorjem na vodno hlajenje z močjo 312 konjskih moči. Deluje lahko v temperaturnem razponu od -45 do 40 stopinj Celzija in lahko nosi od 7 do 12 ton tovora. Nosilnost je odvisna od tega, ali se prevaža civilni tovor, hlodi, gradbeni material itd.

Preberite še: Preteklost na kolesih: Javni prevoz v Moskvi nekoč

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.