VVA-14 je bilo amfibijsko letalo, narejeno v zgodnjih sedemdesetih letih za zaznavanje podmornic tako v zraku kot nad vodo.
"To je bil hladnovojni projekt, zamišljen kot odgovor na ameriške jedrske podmornice, opremljene z novimi balističnimi raketami UGM-27 Polaris. Te podmornice so se v ameriški mornarici pojavile sredi šestdesetih in Sovjeti so potrebovali orožje, ki bi lahko to grožnjo naslovilo," je za naš portal povedal glavni urednik revije Nezavisimoje vojennoje obozrenije Dmitrij Litovkin.
Prototip VVA-14 je dobil za tisti čas napredne oborožitvene sisteme – protipodmorniške torpede, sistem za dovajanje goriva na vodi, novi radiolokacijski sistem Burevestnik za odkrivanje podvodnih ciljev do 1.500 kilometrov stran od obale.
Na tej točki velja omeniti, da Rusija danes uporablja "reinkarnacijo" Burevestnika v obliki vodene rakete na jedrski pogon, sposobne več mesecev ali celo let krožiti po zraku, preden dobi ukaz za napad ali pa je treba zamenjati katero od jedrskih komponent.
VVA-14 je bil zasnovan kot katamaran s 14 motorji (12 jih je bilo zadolženih za vertikalni dvig iznad vode, preostala dva pa za pospešenje do končne hitrosti 760 kilometrov na uro). Ti so napravi omogočali vzletanje na kopnem ali vodi celo med močno nevihto ter leteti 12 metrov nad vodno gladino.
"Njegova zasnova in edinstvene lastnosti pa so postale razlog prekinitve projekta, čim sta konstruktorska biroja Tupoljev in Iljušin predstavila svoja amfibijska letala. Stvar je bila v tem, da slednja sicer niso bila zmožna vertikalnega vzletanja, a so bila vsaj primerna za serijsko proizvodnjo," je pripomnil strokovnjak.
Konstrukcija in stroški obratovanja VVA-14 bi bili primerljivi s strateškimi bombniki, pri čemer je amfibijsko plovilo imelo krajši doseg in manjšo nosilnost, dodaja Litovkin.
"Razmerje med ceno in zmogljivostjo je bil glavni razlog za to, da se je vojska odločila uporabljati Be-12 namesto VVA-14. Prvi je bil manjši, a je lahko nosil tudi jedrsko orožje."
Po opustitvi projekta je bila opuščena tudi tehnologija vertikalnega vzletanja, tako pri sovjetskih kot tujih inženirjih, saj se je izkazala kot nerelevantna za vojsko.
"Med poletom tovrstno letalo okoli sebe ustvari vodni oblak, ki ga skrije pred lokatorji. Ameriška vojska je v šestdesetih letih razmišljala o uvedbi podobnih plovil za hitre napade na ladje, a so že v fazi dizajna ugotovili, da razvoj takšnega letala za mornarico ni primeren," tako Litovkin.
Sprva je izgledalo, da bo letalo sposobno poleteti do ladje, odvreči bombo, in odleteti nazaj. A izkazalo se je, da bi takšen "val" prihajajočih plovil bil dejansko viden z vsake ladje, ki bi nato lahko na nevarnost nato odgovorila z lastnim orožjem.
Vsi projekti podobnih amfibijskih plovil z vertikalnim vzletanjem so bili zato bodisi prekinjeni v testni fazi ali v fazi zasnove.
"Ta tehnologija bo uporabljena šele, ko bodo naši in tuji inženirji našli cenejše rešitve za izdelovanje plovil z vertikalnim vzletanjem, ki ne bodo potrebovala 12 dodatnih motorjev. Trenutno obstajajo drugi pereči problemi, kot je razvoj hiperzvočnih raketnih tehnologij, ki zahtevajo investicije, tako intelektualne kot finančne," je zaključil strokovnjak.
Edina preostala dva prototipa VVA-14 si lahko danes ogledamo v letalskem muzeju Monino v predmestju Moskve in v letalskem centru Berijeva v Rostovski regiji.
Preberite še: Morska pošast, narejena za ubijanje, a predelana za reševanje
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
