Sovjetski projekti, ki bi lahko spremenili svet, če bi bili uresničeni

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Sovjetski internet

Načrt je bil, da se sovjetski internet imenuje "avtomatiziran sistem za beleženje in obdelavo informacij na nacionalni ravni" ali OGAS. Toda to ni bil zanimiv ali zabaven "kotiček": nobenih klepetalnic, forumov, memov ali brezplačnih prenosov (v pravem sovjetskem slogu). OGAS naj bi nadzoroval načrtovanje sovjetskega gospodarstva, npr. število izdelkov na policah in število delavcev v izmeni.

Deloval je na naslednji način: mreža povezanih računalniških centrov bi v realnem času zbirala in analizirala podatke iz vse države ter tako pripravila najbolj optimalne strategije. Vsi sovjetski državljani bi bili registrirani. Poleg tega bi papirnati denar postal zastarel in bi ga nadomestil elektronski plačilni sistem.

Leta 1970 so bili državni računalniki sposobni izračunati 180 parametrov. Do leta 1985 se je število povečalo na 30.000. Vendar zamisel ni bila uresničena: za njeno izvedbo ni bilo dovolj strojne opreme in sredstev. Kot plansko gospodarstvo je imela vedno prednost vojaška in vesoljska industrija.

Misija na Mars

Pristanek na Luni nikoli ni bil končni cilj sovjetskih vesoljskih inženirjev, temveč le odskočna deska na poti do nečesa večjega: potovanja na Rdeči planet, ki si ga je glavni vesoljski konstruktor Sergej Koroljov zastavil že leta 1960.

Vse je bilo skrbno načrtovano: supertežka raketa za polet v orbito Marsa, avtonomna postaja z življenjskim ciklom, proizvodnjo in recikliranjem, vesoljski rastlinjak in tako naprej. Toda tekma za Luno je projekt zaustavila: Sovjeti so videli možnost, da bodo Američani prišli prvi, zato so se prioritete spremenile. Po izgubljeni tekmi na Luno je bila prva misija s človeško posadko na Mars spet na poti: v njej naj bi sodelovalo pet kozmonavtov, načrtovana pa je bila za leto 1985. Po Koroljovovi smrti leta 1966 pa se je ustavil tudi projekt Mars, ki je bil kasneje dokončno ukinjen.

Palača Sovjetov

Gradnja te ogromne upravne stavbe naj bi bila ena največjih v sovjetski zgodovini. Palača naj bi imela 100-metrski kip Lenina na stolpu in naj bi bila  s svojimi 415 metri v tistem času najvišja stavba na svetu. Če bi projekt uresničili, bi danes videli nekaj podobnega:

Na mestu porušene katedrale Kristusa Odrešenika naj bi stala Palača Sovjetov (temelji projekta so bili celo dokončani). Druga svetovna vojna pa je gradnjo ustavila. Po vojni projekta ni bilo mogoče obnoviti, zato so namesto njega zgradili največje kopališče na prostem - bazen "Moskva". V devetdesetih letih 20. stoletja so bazen porušili in na njegovem mestu zgradili kopijo porušene katedrale.

Raketa GR-1

Koncept "globalne rakete" je bil zasnovan na ameriškem projektu, ki so ga Američani hitro označili za neizvedljivega, vendar Sovjeti niso želeli opustiti zamisli. Tako je bila projektirana GR-1 z namenom izstreliti v orbito raketo z jedrsko bojno glavo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti proti vsaki potencialni grožnji. Razdalja, ki jo je lahko premagala, ni bila omejena: dosegljiv je bil vsak cilj na planetu.

"S takšno raketo bi bilo vsako jedrsko odvračanje zastarelo. Globalnih raket ni mogoče odkriti, zato so kakršni koli preventivni ukrepi od samega začetka neuporabni," je izjavil sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Leta 1956 je svet lahko videl, kako izgleda takšna raketa, ko se je "delujoči prototip" pojavil na Rdečem trgu med Parado Zmage 9. maja in vzbudil strah tako pri novinarjih kot pri zahodnih voditeljih. Vendar je bila raketa le strašljiva maketa, nič več kot šolski znanstveni projekt. Sovjetska zveza ni napredovala dlje od te točke in projekt je bil opuščen, Generalna skupščina ZN pa je kmalu zatem prepovedala vesoljsko orožje.

Preobrat rek

Še eno področje, ki so si ga Sovjeti drznili osvojiti, je bila narava. Ta popolnoma nor projekt iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je trajal več kot 20 let in je vključeval približno 160 raziskovalnih in razvojnih inštitutov. Vlada je iskala načine, kako bi tradicionalno suha sovjetska območja spremenila v kmetijski raj. Nekaj časa se je celo zdelo, da je bil ta projekt uspešen.

V razvoju je bila ena "zlobna ideja"- projekt 'Tajga', ki je predvidevala vzpostavitev novih kanalov v rekah na Uralu s pomočjo 250 jedrskih eksplozij. Vendar je vladi uspelo izvesti le tri, saj so ugotovili, da so že povzročili nepopravljivo škodo ekologiji. Do podobnega zaključka so prišli tudi pri zamisli o preobratu rek, pri čemer je na srečo prevladala zdrava pamet.

Tatlinov stolp

Čeprav spomenik Tretji internacionali ni bil nikoli realiziran, je Tatlinov stolp, kot so ga tudi imenovali, postal simbol konstruktivistične šole po vsem svetu.

Vladimir Tatlin si je stolp zamislil kot simbol revolucije iz leta 1917. Približno 400 metrov visoka konstrukcija naj bi se vrtela: kocka naj bi se obrnila enkrat na leto, stožec v enem mesecu, cilinder v enem dnevu, polkrogla pa le v eni uri. Leningrad (zdaj Sankt Peterburg) spomenika ni dobil, saj je vlada v poznih dvajsetih letih 20. stoletja začela avantgardiste odklanjati in jih nehala najemati za večje projekte.

Osvetlitev Zemlje iz vesolja

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je skorajda dočakal luč sveta še en na videz nerazumljiv vesoljski projekt. Sovjetski inženir Vladimir Siromjatnikov, ki je razvil sistem za vesoljsko spajanje, ki ga uporabljamo danes, je razmišljal o vesoljskih poletih na sončni pogon (namesto raketnega goriva) s pomočjo vesoljskih ogledal ali sončnih jader, kot jih poznamo danes. Tako se je porodila še ena zamisel: kaj če bi lahko na Zemljo usmerili vesoljsko ogledalo, ki bi odbijalo sončno svetlobo in tako podaljšalo dan?

Uspelo jim je celo izvesti preizkus koncepta, čeprav leta kasneje, po razpadu ZSSR. Leta 1993 je vesoljsko plovilo 'Progress' uspešno obrnilo reflektor, nameščen ob vesoljski postaji 'Mir', in na Zemlji ustvarilo osem kvadratnih kilometrov veliko svetlobno točko. Hitrost potovanja po Evropi je dosegla 8 km/s, začelo se je v južni Franciji, končalo pa v zahodni Rusiji. Čeprav je bilo tistega dne oblačno, je veliko ljudi poročalo, da so videli blisk svetlobe.

Po tem je sledil še en poskus, vendar je bil neuspešen. Eden od segmentov zrcala je označil satelit 'Mir'. Projekt je bil opuščen kot neizvedljiv.

Torzijsko polje

Torzijska polja so hipotetični pojem v fiziki, ki se nanaša na polja, nastala zaradi sile vrtečega se predmeta. V osemdesetih letih je Sovjetska zveza verjela v to teorijo enako močno kot v to, da bomo imeli bazo na Luni. Vzpostavljen je bil celoten program, v katerega so bili vključeni akademski krogi, KGB in Ministrstvo za obrambo, da bi preučili učinke torzijskih polj. Po mnenju sovjetskega znanstvenika Anatolija Akimova bi uresničitev koncepta v praksi prinesla edinstvene dosežke: torzijski motor, torzijski vir energije, materiale z novimi fizikalnimi lastnostmi, poleg tega pa bi geologi lahko videli skozi planet na enak način kot rentgenski žarki (kar bi omogočilo hitrejše odkrivanje dragocenih mineralov).

Utopično teorijo je sponzorirala vlada, vendar v njej ni bilo nobenih rezultatov niti znanstvenih ugotovitev, ki bi potrdile obstoj katere koli od zgoraj navedenih možnosti. Julija 1991 je bil program na zasedanju Sveta za znanost in tehnologijo uradno razglašen za psevdoznanost ter spravljen "daleč v predal".

Kdaj bodo ljudje dosegli druge zvezde? Preberite, kaj meni o tem ruski znanstbenik Vjačeslav Turišev.