Kako je bil izstreljen prvi umetni satelit Zemlje na svetu?

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Znanstvenoraziskovalni inštitut NII-4 v Bolševu pri Moskvi, tajni vojaški inštitut, ki se ukvarja z izračuni za balistične rakete, leto 1955. V eni od pisarn se nahajajo zaposleni "sanjači" - ta vzdevek so dodelili znanstvenikom, ki so bili zadolženi za to, da si predstavljajo možne težave pri vesoljskih poletih. V vesolje ni poletel še nihče, od druge svetovne vojne je minilo le desetletje.

Občasno se "sanjači" glasno prepirajo: človeka ni mogoče poslati v vesolje - ko bo prišel na Zemljo, bo zgorel, v breztežnosti ga bo "razneslo" ali raztrgalo na koščke, sevanje ga bo ubilo itd. Zardi krikov in hrupa v to sobo včasih prihitijo ljudje iz drugih oddelkov, pogledajo "sanjače" kot norce ter tem ljubiteljem znanstvene fantastike tiho zaprejo vrata.

Toda dve leti kasneje se "sanjači" lotijo najbolj ambicioznega projekta človeštva: v vesolje izstrelijo prvi umetni satelit.

Model 1. sovjetskega umetnega satelita, paviljon "Nauka" (Znanost) na razstavi VDNH (Nacionalni gospodarski razstaviščni prostor) v Moskvi. To Sovjetsko vesoljsko plovilo je v orbito poletelo 4. oktobra 1957.

David Šolomovič /Sputnik

Potrebna je raketa

Preden so se lotili zamisli o izstrelitvi umetnega telesa v Zemljino orbito, so morali izdelati nekaj, kar bi ga tja pripeljalo - raketo.

"Zgodba o nastanku prvega satelita je zgodba o raketi. Raketna tehnologija Sovjetske zveze in ZDA ima nemške korenine," ugotavlja Boris Čertok, znanstvenik s področja projektiranja.

Po drugi svetovni vojni so sovjetski izumitelji dobili dostop do nemške tehnologije, zlasti do rakete V-2 z dosegom do 320 kilometrov, ki je omogočila prvi suborbitalni vesoljski polet na svetu. Temeljito so preučili trofejo in na njeni podlagi izdelali več sovjetskih raket. Ime Sergeja Koroljova, vodje sovjetskega vesoljskega programa, je bilo strogo zaupno (tudi njegova kariera je nenavadna: leta 1938 je bil obsojen na 10 let zapora v taborišču, nato pa premeščen v tako imenovano "šaraško", zaprt projektni urad za obsojene znanstvenike).

Prva različica R-7, preizkušena leta 1957

Heriberto Arribas Abato (CC BY-SA 3.0)

Pod njegovim vodstvom se je leta 1954 pojavila raketa R-7 z dosegom 9500 km. "Ko so leta 1957 iz Tjure-Tama [kasneje so ga preimenovali v Bajkonur] izstrelili balistično raketo R-7 in ta je zadela cilj na testnem poligonu na Kamčatki, je postalo jasno, da imamo nosilec za izstrelitev satelita v orbito. Če sem iskren, pred tem nisem verjel, da se lahko vseh 32 motorjev rakete zažene hkrati in deluje nemoteno," se je spominjal akademik Georgij Uspenskij, eden od "sanjačev" iz tiste zelo hrupne sobe.

Objekt D

Odnos do skupine "sanjačev" se je takoj spremenil. Dobili so naročilo za izdelavo prvega satelita, imenovanega 'Objekt D'. Njegova masa naj bi znašala 1000-1400 kg, teža opreme za raziskave pa še 200-300 kg. Ena različica satelita je vključevala celo zabojnik z "biološkim tovorom" - testnim psom. Z drugimi besedami, to ni bil miniaturni Sputnik, temveč težki megasatelit, ki naj bi ga s pomočjo R-7 v letih 1957-1958 izstrelili v orbito.

Sergej Koroljov (drugi z leve) s sodelavci raziskovalne skupine za reaktivni pogon, 1932

Državni zgodovinski muzej /Sputnik

Vendar je kmalu postalo jasno, da tako delovno intenzivnega projekta v tem času ni bilo mogoče dokončati. Delo se je izkazalo za dolgotrajno. Poleg tega je Sovjetska zveza izvedela, da podobno delo poteka tudi v ZDA - za isti čas je bila načrtovana izstrelitev minimalnega orbitalnega satelita Zemlje brez posadke. Nato se je Koroljov odločil, da bo opustil "težki" model in se odločil za preprosto in lahko plovilo s samo dvema radijskima oddajnikoma.

"Ljudje so spali na zložljivih ležiščih v konstrukcijskem biroju"

Na zunaj je bil satelit videti kot zaprta aluminijasta krogla s štirimi antenami, premera 58 cm in teže le 83,6 kg. V njem sta bila dva radijska oddajnika. Doseg oddajnikov je bil izbran tako, da so lahko satelitu sledili tudi radioamaterji. Mnogi med njimi so se spomnili značilnega zvoka "pisk-pisk-pisk-pisk", ko je nad njimi preletel Sputnik.

Sputnik-1, vzorec, kozmodrom Kapustin Jar

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije

Sputnik so zasnovali z izjemno hitrostjo. "Ljudje niso zapuščali svojih delovnih mest 24 ur na dan, spali so na zložljivih ležiščih v konstrukcijskem biroju Koroljova! Prvi satelit je bil seveda zelo preprost po zasnovi in "polnilu". Opremljen je bil s senzorjem, ki je bil potreben za preučevanje: kako radijski valovi prehajajo skozi ozračje. Takrat niti tega nismo vedeli," je dejal Uspenskij.

Od uspešnega preizkusa R-7 avgusta 1957 do izstrelitve satelita sta tako minila le dva meseca. In 4. oktobra 1957 ob 22.28 po moskovskem času je bila v vesolje izstreljena raketa s satelitom.

Poštna znamka

Javna domena

Prvi satelit, ki ga je izdelal človek, ni deloval dolgo - 92 dni, do 4. januarja. Uspelo mu je opraviti 1440 obratov okoli Zemlje, njegovi radijski oddajniki pa so delovali štirinajst dni po izstrelitvi. Zaradi trenja v zgornjih plasteh ozračja je satelit izgubil hitrost, vstopil v goste plasti in zgorel.

Rdeča luna

Novica o izstrelitvi sovjetskega satelita je bila prava bomba. Novinarji po vsem svetu so to označili za "svetovni šok" in "ne le za velik znanstveni dosežek, temveč za enega največjih dogodkov v zgodovini sveta". V ameriškem tisku so ga poimenovali 'Red Moon' (Rdeča luna).

Veliko ljudi je takrat poskušalo videti Sputnik v vzhajajočem ali zahajajočem soncu. Res je, videli so le osrednji blok rakete (dokler ni zgorel), ne pa majhne krogle s premerom manj kot meter. Toda celo glavni sovjetski časopis 'Pravda' je menil, da gre za "nepomembne malenkosti", in pozval ljudi po vsem planetu, naj pogledajo v nebo.

Kazahstanska SSR. Izstrelitev vesoljskega plovila Sputnik-1 s kozmodroma Bajkrnur

RSC Energia /TASS

"Tisto noč, ko je Sputnik prvič preletel nebo, sem <...> strmel navzgor in razmišljal o usodi prihodnosti. Kajti ta majhna luč, ki se je hitro premikala od roba do roba neba, je bila prihodnost vsega človeštva. Vedel sem, da čeprav so Rusi v svojih prizadevanjih čudoviti, jim bomo kmalu sledili in zasedli svoje pravo mesto na nebu," se tistega časa spominja pisatelj Ray Bradbury.

Izstrelitev ni imela le znanstvenega pomena, ampak tudi velik politični pomen. 4. oktobra je postalo jasno, da ima Sovjetska zveza večstopenjsko medcelinsko raketo, proti kateri je bila zračna obramba popolnoma nemočna. Spremenila je celoten sistem mednarodnih odnosov.

Razvoj sovjetskih vesoljskih nosilnih raket v prvih letih: z leve proti desne testno plovilo R-7 (8K71), 1957; raketa Sputnik PS (8K71PS), 1957; Raketa Vostok 3KA (8K72K), 1960; raketa Voshod 3KV (11A57), 1963; raketa Sojuz 7K-OK (11A511), 1966

NASA / Peter Gorin / Emmanuel Dissais

Tukaj lahko preberete 7 dejstv o prvem umetnem satelitu Sputnik 1

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.