Nacistični bombnik, ki je bil namenjen napadu na Ural (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo nemškemu generalu Waltherju Weverju jasno, da bo strateško bombardiranje igralo ključno vlogo v vojni, za katero je slutil, da se približuje. V srcu je vedel, da bo Stalin v vojni z ZSSR svojo industrijsko proizvodnjo preselil za Ural. Nemški vojaški častnik je zato začel projekt izdelave letala, ki bi lahko napadalo sovjetske tovarne na vzhodu: "Uralski bombnik".

Wever je stopil v stik z vodilnima nemškima proizvajalcema bombnikov, podjetjema Dornier in Junkers. Potreboval je, da za razvijajočo se Luftwaffe oblikujeta letalo, ki bo lahko nosilo bombe in napadalo cilje blizu gorske meje, ki je tradicionalno ločevala Evropo od Azije.

Na ta način je Nemčija nameravala na daljavo nevtralizirati rusko proizvodnjo orožja in si prihraniti težavno nalogo pošiljanja svojih enot predaleč vzhodno od Moskve, kjer bi lahko postale žrtev manevrov in protinapadov Rdeče armade.

Dve letali za poraz ZSSR

Vsako podjetje je predstavilo svoj projekt bombnika za Ural:

Prototip letala 'Dornier Do 19 V1' je poletel 28. oktobra 1936. Štirimotorno letalo je lahko prevažalo devet članov posadke in je bilo opremljeno z obrambno oborožitvijo. Bil je prvi nemški bombnik, ki je imel strelske vežice s strojnicami na hrbtnem in trebušnem, nosnem in repnem položaju.

11. aprila 1937 je prototip 'Ju 89 D-AFIT' (V1, c/n 4911) poletel v Hesselbachu. Le dva tedna pozneje se je razvoj projekta nemškega bombnika dolgega dosega ustavil. Vendar je 'Junkers' v samo dveh mesecih izdelal naprednejši prototip 'D-ALAT', ki je lahko nosil 5.000 kg eksploziva na višini 9.312 m in z dosegom 2.980 km. Slednje je zadostovalo za napade na cilje na Uralu iz mesta Moskva, ko naj bi ga osvojila vojska Tretjega rajha.

Po nekaterih virih je 'Junker 89' veljal za boljše letalo kot 'Dornier Do-19'.

Kaj se je torej zgodilo?

Na srečo Rusije je gonilna sila nemškega strateškega letalstva umrla v letalski nesreči 3. junija 1936, kar je projekt skoraj ustavilo.

Na položaju načelnika štaba nemških letalskih sil ga je zamenjal Albert Kesselring, ki je 23. aprila 1937 (z blagoslovom maršala Göringa) preklical vse programe strateških bombnikov. Oba sta dala prednost manjšim, lažjim in hitrejšim letalom.

Ta odločitev bi enote Wehrmachta v samo štirih letih privedla do tega, da bi se s krvjo in ognjem borile za vsak kvadratni centimeter sovjetskega ozemlja z zaman željo, da bi ogromno komunistično državo spravile na kolena.

Kaj se je zgodilo z izdelanimi letali?

'Dornier 19' je postal del enote KGrzbV 105, ki je leta 1940 sodelovala v nacistični invaziji na Norveško kot prevoznik vojakov. Letalo 'Junkers 89' je bilo navdih za potniško transportno letalo 'Junkers 90', ki ga je uporabljala družba Deustche Lufthansa.

'Ju-90' se je uporabljal tudi kot pomorsko patruljno in izvidniško letalo. Leta 1942 je bil projekt "Uralski bombnik" ponovno oživljen, vendar z novim imenom: "Ameriški bombnik". Drugačen je bil tudi cilj: New York.

Preberite še fotozgodbo o italijanskem letalu 'Ansaldo A.1 Balilla', ki ga je uporabljala Sovjetska zveza!