Tale postaja je nastala leta 1959 na mostu nad reko Moskvo, gre za prvo takšno postajo v Rusiji. V 90-ih so jo prenovili in od leta 2010 jo uporabljajo tudi kot razstavno dvorano za porcelan, lutke, živalske skulpture ter za takšne in drugačne sezonske noše. Če imate srečo, boste morda naleteli na začasno razstavo o ruskih dosežkih v športu ali raziskovanju vesolju.
Postajo so začeli graditi v 70. letih 20. stoletja, vendar je bil projekt zaradi slabega upravljanja dolgo zamrznjen. 27. avgusta 2014 pa so jo vendarle odprli, isti dan kot je bil odprt bližnji nov stadion nogometnega kluba Spartak Moskva. Tudi sama postaja ima nogometno obarvane odtenke, glavni barvi postaje pa sta bela in rdeča, ki sta barvi kluba Spartak.
Glavno okrasno temo postaje Dinamo, ki je prav tako poimenovana po bližnjem stadionu, sta zdravje in šport, ki jima je Sovjetska zveza namenjala veliko pozornosti. Oblikovalska rešitev paviljona nad zemljo časti antično Grčijo, rojstni kraj olimpijskih iger. Marmorni korintski stebri so okrašeni s frizami in ploskovitimi reliefi, ki upodabljajo športe in tekme.
Pod zemljo so bili pri okraševanju bolj zadržani. Vidimo lahko sedem vrst marmorja, zidovi so okrašeni s porcelanastimi medaljoni, ki prikazujejo prizore z različnimi športniki.
Tale postaja je bila odprta 1935 in je bila ob otvoritvi najdaljša podzemna postaja na svetu (danes ta status pripada postaji Vorobjovi gori). Okrasili so jo z marmorjem, ki prekriva sive polihedronske stebre in bela tla z motivom šahovnice. Postaja je najbližje Rdečemu trgu in vodi do ene od glavnih ulic v centru Moskve z istim imenom – Ohotni rjad.
Pot proti tej postaji vas pripelje do znamenitega razstavišča VDNH (Razstava dosežkov narodnega gospodarstva), posvečeno največjim industrijskim dosežkom Sovjetske zveze. Številni tematski paviljoni so bili prenovljeni in ponujajo različne oblike preživljanja prostega časa: muzeji, šport, akvarij, restavracije. Velika keramika v staroruskem slogu gžel je bila dejansko narejena šele leta 1997. Prikazuje tržnico 19. stoletja in več ruskih samostanov.
Tole postajo je zasnoval Leonid Poljakov, ki je bil tudi arhitekt enega od sedmih stalinističnih nebotičnikov. Tla postaje so pokrita z večbarvnimi granitnimi ploščami, ki ustvarijo značilen vzorec preproge, medtem ko so stebri okrašeni z belimi keramičnimi šopki. Lestenci so narejeni iz pozlačenega brona. Arbatskaja je poleg sedeža obrambnega ministrstva, zato obstaja urbana legenda, da so jo naredili zato, da bi jo v primeru velike vojne hitro spremenili v bunker za vojaške oficirje.
Ime in okrasitev postaje sta posvečeni snovalcem letal. Kovinska skulptura na koncu avle prikazuje Ikarja, ki leti nad dvigajočimi se zračnimi tokovi.
Streha postaje spominja na čarobno preprogo, sestavljajo jo številne zlate anodizirane piramide s podobami sončnih žarkov in nočnih zvezd.
Tale postaja nas pripelje do znamenite Tretjakovske galerije, najslavnejšim razstavnim prostorom ruske likovne umetnosti na svetu. Zidovi postaje so okrašeni z bronastimi ploskovitimi reliefi, ki slavijo ruske slikarje, kiparje in ikonopisce. Nad portalom na poti do tekočih stopnic boste videli veliko podobo Tretjakovske galerije.
Ta postaja je najbližje enemu najstarejših cirkusov v prestolnici – Moskovski cirkus. Temu primeren je tudi podhod, ki prikazuje vitraže s cirkusanti, pa tudi s cvetlicami.
Notranjost postaje opeva velike zmage ruskih ljudi, vključno z vojno proti Napoleonu leta 1812 in drugo svetovno vojno. Gre za dela slavnega sovjetskega in ruskega umetnika Zuraba Ceretelija. Južna in severna hala vsaka posebej slavita dve veliki zmagi.
Postaja nas pripelje do glavnega parka v Moskvi – Parka Gorkega. Na postaji najdemo pet vrst marmorja od blago svetlo sivega do črnega. Odlikujejo jo tudi lestenci in marmorni ploskoviti reliefi, ki upodabljajo delo in prosti čas sovjetskih ljudi ter dogajanje v Parku Gorki, ki vključuje tudi igranje z modelčki letal, ples ter igranje nogometa in tenisa.
Moderna postaja Slavjanski bulvar je bila odprta leta 2008, toda zvesto sledi estetskim standardom starejših postaj. Navdahnila so jo dela znanega francoskega arhitekta Hectorja Guimarda in okusno je okrašena s kovinskimi drevesi, krošnjami in listjem. Jasno spominja na sofisticirani metro v Parizu.
Postaja pod Trgom Revolucije je posvečena oktobrski revoluciji leta 1917 in ima 76 bronastih kipov, ki upodabljajo glavne akterje: vojake, kmete, mornarje, delavce, inženirje, študente in mnoge druge. Zaradi omejenega prostora ob zidovih, kamor so postavljeni kipi, so mnoge figure upodobljene sede, na kolenih ali v počepu. Ne pozabite podrgniti nosu psa obmejnega stražarja za srečo!
Glavna tema te postaje je srednjeveška arhitektura. Presek lokov ustvari nekakšen križni obok, ki spominja na podobne oboke v srednjeveških prostorih bojarjev. Stebri so okrašeni s ploščami majolika v slogu znanega firenškega kiparja 16. stoletja Andrea della Robbia.
Na zidovih pa boste namesto podob Device Marije videli profile herojev sovjetske armade, kot so mornarji, tankisti in piloti, ki sijejo v slavi z zmagovitimi transparenti in bajoneti, ki so emajlirani in pozlačeni.
Postaja je bila sicer zgrajena med drugo svetovno vojno, a je luksuzno okrašena. Ogromne marmornate klopi z renesančnimi naslonjali za roke se vrstijo na peronih, nad vsem tem pa so bronasti okrasni medaljoni s podobami zastav, ščitov in pušk ter portreti ruskih vojaških poveljnikov.
Strok v sredini hale je polepšan z velikim medeninastim lestencem in šestimi mozaiki s podobami vsakdanjega življenja v Sovjetski zvezi, ki jih je oblikoval Aleksander Deineka.
Nad gradnjo te postaje na krožni liniji je osebno bdel sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Z elegantnim okrasjem in mnogimi mozaiki se je Hruščov želel pokloniti svoji domovini Ukrajini. Po odprtju postaje se je voditelj začel boriti proti ekscesom v arhitekturi, s tem pa tudi zagotovil, da ta podzemna »palača« ni dobila konkurence. Lobi je okrašen z marmorjem in granitom, podobno kot pri drugih postajah, stebri pa so okrašeni z 18 mozaičnimi ploščami v firenškem slogu. Ploskoviti reliefi na ploščah pripovedujejo o zgodovini odnosov med Rusijo in Ukrajino od Pereslavske Rade leta 1654, ko so kozaki zaprisegli ruskemu carju, do oktobrske revolucije 1917.
Postaja Teatralnaja nas pripelje do Bolšoj teatra, Rdečega trga in Kremlja, zato ni presenečenje, da vključuje bogate ornamente, ki pustijo vtis na Rusih in tujcih. Prostor krasijo veliki porcelanasti reliefi s plesalci in glasbeniki različnih narodov Sovjetske zveze. Prikazanih je sicer samo sedem sovjetskih republik: Gruzija, Armenija, Kazahstan, Uzbekistan, Ukrajina, Belorusija in Rusija.
Mojstrovina v slogu dekorativno-umetniškega gibanja Art Deco je bila odprta 1938 po zamislih arhitekta Alekseja Duškina. Pri gradnji so uporabili najsodobnejše tehnike; namesto težkih stebrov vidimo visoke vitke stebre iz letalskega jekla, ki dajejo občutek povečanega prostora v hali. Tam so tudi številni mozaiki, narejeni po skicah Aleksandra Deineke na temo 24 ur v deželi sovjetov. Prikazujejo priljubljene sovjetske motive z naslovi, kot so Dve letali, Žetev žita, Zračna ladja nad Spaskim stolpom in tako dalje.
Tale postaja je najbolj znana po 32 vitražnih ploščah, ki so zamisel umetnika Pavla Korina. Obstaja legenda, da so se arhitekti pred otvoritvijo bali, da bo postala preveč spominjala na katoliško cerkev. Danes Moskovčane spominja na neverjeten podvodni svet.
Šest vitražev prikazuje ljudi različnih poklicev, kot so glasbenik, agronom in arhitekt, preostalih 26 pa razne geometrijske oblike in zvezde.
Ta postaja predstavlja vrhunec umetniškega sloga Stalinovega imperija z elegantnimi bronastimi lestenci, marmornimi arkadami in monumentalnimi mozaiki iz smalta.
Danes postajo odlikuje osem mozaičnih plošč v slogu stare cerkvene arhitekture, toda na njih so slavni ruski borci, poveljniki in revolucionarni voditelj Vladimir Lenin med govorom na Rdečem trgu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
