V začetku 20. stoletja je ruski kemik in fotograf Sergej Prokudin Gorski, oče ruske barvne fotografije, okolico izobraževal in razsvetljeval s fotografijami najpomembnejše ruske arhitekturne dediščine.
Njegovo plemenito vizijo je podprlo Ministrstvo za promet, po zaslugi katerega je prepotoval vsemogoče ruske železniške in rečne poti. Največ fotografij je nastalo na potovanju po reki Volgi in v historičnem mestnem jedru jaroslaveljske province, ki se nahaja severovzhodno od Moskve.
Poleti 1911 ga je med fotografsko odpravo pot zanesla v majhno tržno središče Borisoglebski, od koder je nekoč vodila cesta do Rostova in Ugliha. Želel si je ogledati znameniti Samostan sv. Borisa in Gleba, posvečen kijevskima mučeniškima knezoma iz 11. stoletja. Samostan sta leta 1363 – z blagoslovom vrhovnega meniha Sv. Sergija Radoneškega – ustanovila novgorodska meniha Fjodor in Pavel.
Dobro delo se je še kako obrestovalo. Samostan si je kmalu pridobil pokroviteljstvo moskovskih vladarjev, začenši s tamkaj krščenim carjem Ivanom III. (Velikim; 1440–1505), njegovim sinom Vasilijem III. in, nenazadnje, Ivanom IV. (Groznim).
Sergej Prokudin – Gorski
Samostansko opečno obzidje so začeli graditi za časa vladavine Vasilija III., se pravi v začetku dvajsetih let 16. stoletja. Med tedanje spomenike prištevamo graditelju Grigoriju Borisovu posvečeno Katedralo sv. Borisa in Gleba iz leta 1524 in Cerkev Marijinega oznanjenja (1524–1526).
Vladavina Ivana Groznega je sinonim samostanskega blagostanja in vsesplošnih nemirov, ki so se po obdobju brezvladja oziroma tako imenovane Dobe nemirov zaključili šele v začetku 17. stoletja. Leta 1613 je prestol končno zasedel prvi predstavnik dinastije Romanov car Mihail.
Sergej Prokudin – Gorski
Dramatično življenje puščavnikov
Toda samostan sv. Borisa in Gleba se v svetovno zgodovino ni vpisal zaradi dramatičnih zgodovinskih dogodkov. Proslavil se je predvsem po zaslugi znamenitega Irinarha Rostovskega (1547–1616), lokalnega trgovca kmečkih korenin, ki se je pri 30 letih zapisal asketskemu samostanskemu življenju. Po nekaterih pričevanjih in sodeč po fotografijah Prokudin – Gorskega naj bi za seboj vlekel križe in težke verige.
William Brumfield
Irinarh se je čez nekaj časa čisto osamil in se zaprl v ozko celico na vzhodnem delu samostanskega obzidja. Slavnega meniha so številni prosili za blagoslov. V času najhujših nemirov je odločno nasprotoval poljskim poskusom prevzema ruske krone in ljudi pozval k poljsko-litovskemu uporu.
Pisalo se je leto 1612 in z njim njegovo najznamenitejše posredovanje. Knez Dimitrij Požarski in Kuzma Minin sta Irinarhu pripisovala vlogo duhovnega učitelja, s čigar blagoslovom naj bi si pokorila Moskvo.
Samostan se je konec 17. stoletja razširil predvsem po zaslugi metropolita Jona, ki je poskrbel tudi za rostovski arhitekturni razcvet. Nič nenavadnega ni torej, da arhitekturni slog Borisoglebskega samostana spominja na Rostovski Kremlin (Nadškofijsko poslopje).
Sergej Prokudin – Gorski
Če se rostovski nadškofijski del ponaša s čudovito lepimi cerkvami in okrasnimi zidovi, potem Borisoglebski samostan odlikuje veličastno obzidje, ki – tudi sodeč po fotografijah Prokudin – Gorskega – spominja na znameniti Samostan sv. Kirila Belozerskega. Vzhodni del 2,5 m debelega trapezoidnega obzidja sega dobrih 100 metrov v dolžino in dobrih 13 mv višino.
Fotografije – pričevalci preteklosti
V času vladavine Petra Velikega so v Peterburgu, novem sedežu samostanske finančne uprave, zasegli večino samostanskega bogastva.
William Brumfeld
Plenjenje samostanskega bogastva se je nadaljevalo tudi v času Katarine Velike, ki je za skrbnika samostanske blagajne imenovala grofa Grigorija Orlova. Čeprav samostan sv. Borisa in Gleba ni bil več niti senca nekdanje veličine, je v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko ga je obiskal Produkin–Gorski, še vedno veljal za živahno romarsko središče.
Na spodnji fotografiji se s prostranega vzhodnega pašnika odpira veličasten pogled na Cerkev sv. Sergija Radoneškega pri južnih vratih (skrajno levo; okrog l. 1680), vzhodno obzidje in stolpe (konec 17. stoletja), zvonik in Cerkev sv. Johanna Baptista (1682), Katedralo sv. Borisa in Gleba, Cerkev Marijinega oznanjenja in severnovzhodni stražni stolp. Ob mojem obisku samostana leta 1992 sem v objektiv lahko ujel samo še peščico naštetega, a nič za to: na fotografijah se še vedno bohoti veličastno samostansko obzidje.
Sergej Prokudin – Gorski
Produkin Gorski je v objektiv ujel slikovita severna oziroma vodna vrata s stranskimi kapelicami in okroglimi stolpi v severnem delu obzidja, ki se ponašajo z rdečim in čudovitim vrhnjim okrasjem.
William Brumfield
Nad severnim delom je spodnji del severnega obzidja s Cerkvijo device Marije, ki bi jo naj zgradili leta 1680 ali kakšno desetleje kasneje. Tlakovano stezico do mestne tržnice zakrivajo cerkvena vrata, ki je sodeč po pričevanjih Produkina – Gorskega bila nenavadno prazna. Nekaj malega razkriva tudi spodnja fotografija.
Sergej Prokudin – Gorski
Prokudin – Gorski je v objektiv ujel tudi južno pročelje, nad katerim se bohoti Cerkev sv. Sergija. Original se je na žalost izgubil, a je kopija fotografije čisto dovolj informativna. Po spodni fotografiji južnih vrat – ki jih danes obkroža tržnično poslopje – se da precej sklepati o samostanskem videzu v 17. stoletju.
Čeprav so samostan sv. Borisa in Gleba leta 1924 zaprli, je – spremenjen v lokalni zgodovinski muzej – vse do danes ostal eden največjih arhitekturnih biserov. Leta 1994, se pravi sedemdeset let kasneje, ga je v delno upravo dobila Ruska pravoslavna cerkev, ki ima danes v rokah celotno samostansko poslopje. A samostan kljub temu še ni dočakal (pre)nujne obnove.
William Brumfield
Med letoma 1903 in 1916 je Sergej Prokudin – Gorski, ruski pionir barvne fotografije, podolgem in počez prepotoval ruski imperij in ga kar dvatisočkrat ujel v svoj fotografski objektiv. Avgusta leta 1918 se je, s svojo dragoceno zbirko fotografskih negativov vred, preselil v Francijo; po njegovi smrti leta 1944 so dediči zbirko prodali Kongresni knjižnici, ki je po zaslugi arhitekta in fotografa Williama Brumfielda gostila avtorjevo prvo razstavo. Od začetka 21. stoletja naprej je njegova zbirka digitalizirana in na ogled svetovni javnosti.
Oglejte si te dih jemajoče moskovske cerkve!