"Rjavokožec" v Rusiji: Lekcije, ki se jih naučiš na Transsibirski železnici

Aleksej Zadonski
Prilagajanje, potrpežljivost, radovednost, zaupanja vredni ljudje. Vse to in še več lahko doživite med potovanjem po Rusiji.

Kako bi se odzvali, če bi vas zbudila skupina pijanih moških v vojaških uniformah in vas povabila na zabavo? Kaj storiti, če ne govorite rusko in morate najti prenočišče? Kako bi sprevodniku razložili, da potrebujete vozovnico do Sibirije?

Vijay Menon se je pogumno podal na potovanje z nočnim vlakom po Rusiji in o tem napisal knjigo z naslovom A Brown man in Russia (Rjavokožec v Rusiji), ki so jo pred kratkim izdali pri založbi Glagoslav. Russia Beyond vam predstavlja eno izmed poglavij iz knjige.

11. poglavje: Naredi pravo stvar

17. in 18. december 2013

Transsibirska železnica, Tjumen (Rusija)

Platnica knjige

Gledal sem skozi dvojno okno, medtem ko je mimo mene švigala zimska pokrajina. Dlje kot smo bili od Sankt Peterburga, bolj pusto je postalo obzorje. Tukaj uspeva le redka flora in favna, ki ima dovolj moči, da preživi surovo rusko zimo. Kljub temu je v tej ničevosti vladala neka čudna lepota – sveža belina sveta.

Rusija je ena najmanj obljudenih držav na planetu z manj kot 10 ljudmi na kvadratni kilometer. Za primerjavo, v Bangladešu živi preko 1.000 ljudi na kvadratni kilometer, kar pomeni, da je 100-krat gosteje poseljen kot Rusija. V resnici pa je ta ogromna država še redkeje poseljena, kot kažejo številke, saj urbani centri, kot sta Moskva in Sankt Peterburg, dvigujejo povprečje.

Ko je leta 2013 blizu Čeljabinska padel meteorit, ni bilo nobenih smrtnih žrtev, kljub temu da je bila eksplozija trikrat močnejša od hirošimske bombe. V bistvu je že 100 let pred tem blizu reke Tunguske v Sibiriji pristal še večji meteorit. To je bil največji padec meteorita na Zemljo v sodobni zgodovini, pri katerem pa prav tako ni bilo smrtnih žrtev.

Svet je lahko srečen, da je meteorit izbral Rusijo. Če bi padel na Tokio, bi umrlo na milijone ljudi.

Ampak tudi ta opis ne more docela zajeti in opisati vse samote Rusije. Lahko se peljete na stotine kilometrov, brez da bi kjerkoli opazili znake civilizacije.

Ampak zdaj sem tukaj in si delim vlak s stotinami Rusov, ki potujejo domov na vzhod. Pozornost zbujata le še dva mlada Američana.

Med sprehajanjem po hodniku vlaka nisem želel privabiti preveč pozornosti. V Moskvi in Sankt Peterburgu sem zagotovo bil unikat – ne pa tudi edini. Bolj kot smo potovali proti vzhodu, bolj sem postajal zanimiv (ne nujno v pozitivnem smislu) zaradi svoje polti.

Ena od prednosti nepoznavanja lokalnega jezika je, da ti je popolnoma vseeno, kaj si ljudje okoli tebe mislijo o tebi. Kljub temu pa ni lahko najti zasebnosti, medtem ko tvoji sopotniki kažejo nate s prstom in šepetajo med sabo. Nekaj časa nihče ni zbral dovolj poguma, da bi me ogovoril, kar mi je, iskreno povedano, kar ustrezalo.

Raziskovanje vlaka je bilo polno majhnih, nepričakovanih, a prijetnih presenečenj. Navdušila so me na primer stranišča. Sistem za izplakovanje je bil narejen na loputo v podvozju, tako da ste potrebo opravili v bistvu kar na tračnicah. Zunaj je bilo zelo hladno, in če si predolgo časa držal ročaj, je v stranišče začel leteti sneg. Kot nagajiv otrok sem se mnogokrat zabaval s tem, da sem stranišče spremenil v zimsko pravljico za nič hudega sluteče potnike, ki so čakali v vrsti pred vrati.

Še več, vsak odsek vlaka je imel nekoliko drugačno, ljubko urejeno restavracijo. Užival sem v opazovanju ljudi, čudne hrane, ki so jo jedli, in omamljenosti, ki so jo doživljali med dolgo vožnjo v samoti restavracije. Če si dolgo zaprt na nekem mestu, potem se pač moraš z nečim zamotiti.

Naša prva postaja je bilo mesto Tjumen, ki je od naše izhodiščne postaje v Sankt Peterburgu in Moskve oddaljeno več kot 2.000 km proti vzhodu. Mesto so ustanovili leta 1586 kot prvo rusko postojanko v Sibiriji, danes pa tam živi okoli pol milijona ljudi. Tjumen obenem predstavlja središče ruske naftne in plinske industrije.

Te podatke smo izvedeli šele naknadno. Med potjo smo samo izbirali poljubna mesta na zemljevidu, ki smo se jih odločili obiskati.

Nič manj, nič več.

Potovanje do Tjumna je trajalo polna dva dni. Več ur sem preživel na pogradu ob poslušanju glasbe, pod mano pa je bil skrivnostni Rus, medtem ko sta Avi in Jeremy spala nasproti mene. Ko je padla noč, se je spraznila tudi baterija na mojem iPodu.

"O, s*anje," sem rekel. "Ima kdo polnilec? Svojega sem pozabil."

Jeremy in Avi sta samo zmajala z glavama.

Nobene glasbe do konca potovanja torej. Bil sem malo razburjen, vendar nisem mogel kriviti nikogar drugega razen sebe. Ko sem že začel sprejemati svojo usodo, je moški pod mano iztegnil roko, v kateri je držal polnilec. "Rabiš?" 

"Da!" sem vzklilnil. "Spasibo!" (Hvala!)

In tako sva se spoprijateljila s Slavo – prvim od mnogih bodočih tujcev, ki so nam izkazali veliko mero topline in prijaznosti na našem potovanju.

Običajni prizor na ruskem vlaku

Slava je bil mladenič v svojih dvajsetih, z bledim obrazom in suhljato postavo, ki je prihajal iz mesta Perm. Njegov domač kraj je eno glavnih industrijskih središč blizu Urala ob reki Kami. Fant je pravkar diplomiral na tamkajšnji državni univerzi in prejel prestižni naziv inženirja. V Sankt Peterburgu je bil zaradi dela, zdaj pa se je vračal domov. Njegov izjemen razum se je dobro prilagal njegovi neizmerni velikodušnosti. Kot neutruden radovednež je vztrajal, da ga naučimo šteti v angleščini. V roku ene ure je osvojil vse števnike do milijona. Nato nam je postavil mnoga vprašanja z očitnim namenom, da izpopolni svojo angleščino.

Od kod prihajate? Kaj boste počeli? In zakaj ravno Tjumen?

Na zadnje vprašanje nismo imeli zadovoljivega odgovora.

Po parih šalah je Slava pokazal na šahovnico in vprašal, ali smo za igro.

"A obvladaš?" sem vprašal.

"Ne, začetnik sem," je odvrnil. "Dajva eno igro, tako, za zabavo."

Samozavestno sem sedel za ploščo. Manj kot tri minute zatem mojega kralja ni bilo več.

"Pa ti si pravi goljuf!" sem se pošalil.

"Še eno," je priganjal.

Rahlo demoraliziran, ampak s prepričanjem, da slabše tako ali tako ne more biti, sem se pripravil na ponovni izziv. V svoji drugi potezi sem kralja postavil pred kmeta – klasična napaka.

"Pomakni ga nazaj," je rekel Slava s pogledom neodobravanja.

"Kaj?"

Bil sem zmeden.

"Pomakni ga nazaj," je ponovil.

"Dajva kar odigrat do konca" sem odvrnil.

Slava pa je nejevoljen nadaljeval s pantomimsko demonstracijo hipotetičnih potez, ki bi jih lahko napravil namesto te katastrofalne napake. Skušal mi je dopovedati, da je moj poraz neizbežen, če bom vztrajal na svoji potezi.

"Jezus," sem si mislil. "Ali igram s Kasparovom?"

Vijay Menon

Nato sem plaho umaknil figuro, kot mi je svetoval Slava. Vendar tudi to na koncu ni pomagalo.

V desetih minutah me je premagal še enkrat, kasneje pa sta padla še Avi in Jeremy. Potem ko nas je vse tri suvereno porazil, smo se odločili, da je napočil čas, da "presekamo" zadevo z alkoholom.

Na plan smo potegnili pivo Gold Mine – pijačo, ki je tako zanič, da si je na pivskem portalu BeerAdvocate.com prislužila komaj 3 %. Z našim novim prijateljem smo tako ob kapljici zaključili večer.

Na splošno je bilo ogromno smeha. Prav zato smo tudi prišli v Rusijo!

Kaj vse pa še preseneča tujce, ko pridejo v Rusijo?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke