Pozabljeni narodi Rusije: Tofalari, rejci severnih jelenov iz sibirske tajge

Ana Gruzdeva
Sibirija ima mnogo krajev, kamor še Sibirci sami težko pridejo. Eden od njih je Tofalarija, kjer v treh vasicah v Sajanskih gorah živi majhen avtohtoni narod Tofi (ali Tofalari), ki šteje vsega 700 ljudi.

»Lahko punci že končno rezervirate vozovnico!? Že tri mesece kliče!« reče s povišanim glasom kakšnih 5000 kilometrov proč od Moskve moj telefonski sogovornik svojemu kolegu. To je bilo konec avgusta. Že od junija sem poskušala poleteti v Tofalarijo.

Tajga kot neskončno zeleno morje

Sibirija ima veliko krajev, kamor še Sibirci sami težko pridejo. Eden od takšnih je tudi Tofalarija. Prelepa beseda, ki zveni kot ime neke pravljične države, označuje majhno območje v Sajanskih gorah v zahodnem delu Irkutske regije. Tam so tri vasice z nič manj neobičajnimi imeni: Zgornja Gutara, Aligdžer in Nerha. Samo tukaj živi mali avtohtoni turkojezični narod Tofi (ali Tofalari), ki šteje vsega 700 ljudi.

Tofalarija, ki je 600 km proč od Irkutska, predstavlja 21 tisoč km2 veliko območje neprehodne tajge. Tja ne vozijo niti vlaki niti avtobusi, tja se lahko pripeljete samo z ogromnimi ruskimi vozili UAZ ali ZIL. Do vas lahko pridete tudi z majhnim letalom An-2, ki leti štirikrat na mesec, če je dobro vreme, in naenkrat lahko pelje le 20 ljudi. Težko je dobiti vozovnico zanj, saj imajo prednost domačini.

Zgornja Gutara

Celo Gornjo Gutaro sem lahko prehodila v pol ure. Tukaj so majhne vaške hišice, šola, klub, uprava, dve trgovine in pošta, naokoli pa gosta tajga in visoke gore, kamor je nevarno zahajati zaradi medvedov. Tukaj živijo bolj ubogo. V trgovinah so kosmiči in makaroni, nekaj slaščic in čaja, nekaj izdelkov za vzdrževanje gospodinjstva, oblačil in šolskih pripomočkov. Sadja ni, saj je transport s helikopterjem drag, mesa in domačini živijo od lova, kruha ni in ga pečejo sami, ni mobilnega omrežja, samo telefonska govorilnica in stacionarni telefon, internet imajo samo redki izmed 400 prebivalcev.

Pred revolucijo 1917 v teh delih Rusije ni bilo nobenih vasi: majhne družine Tofalarov so tavale po gozdovih in se ukvarjale z jelenorejo in lovom. V sovjetskih časih so se ustalili, izgubili so svoje zasebne severne jelene (vse so nacionalizirali), šamane, čume (tradicionalni šotorski domovi iz jelenjih kož) in jezike. V koloni v trgovini jih ločite od Rusov samo po tipu in barvi obraza, drugače pa so tipični podeželski prebivalci. Nekateri se vseeno trudijo ohranjati svojo etnično preteklost.

Rejci severnih jelenov

Povsod je tajga. Vodič, ki mu pravijo stric Slava, in nekaj jelenov nas pelje do majhnega jezera poleg Zgornje Gutare. Težko je bilo loviti ravnotežje na starem lesenem sedlu – jelen mehko stopa po gozdnem mahu in se lahkotno ziblje, ti pa moraš na njem ves čas loviti ravnotežje, da ne padeš. Vjačeslav in starejši brat Valerij imata največjo čredo v vasi – okoli 40 glav. V tajgi imata svoj pašnik.

»Imava jelene, kako ne bi?« pravi molčeči in strogi Valerij, ki ima ženo in otroka, vsi živijo od ene pokojnine. Zdi se, da je reja jelenov zanj in za brata nekakšna notranja, intuitivna potreba, ki se je ohranila od prednikov. Več se nismo pogovarjali: moža sta se navadila molčati v tajgi. Jeleni z mehkimi ustnicami lovijo rumenkast predjesenski mah. V gozdu je zelo tiho.

Tofalarski »vikend«

»Vse življenje sem sanjala, da bom živela v tajgi. Ne gre za kaprico, ampak za klic prednikov. Naši starši in pradedje so vse življenje preživeli v tajgi, iz otroštva se spominjam, kako me je mama peljala po tajgi, s čredami, in imela sem se zelo lepo. Potem, v sovjetskih časih, pa smo bili v otroških domovih, internatih … Tofalari se izgubljajo, ne spominjajo se svoje preteklosti, pozabljajo, od kod in zakaj so prišli. Jaz pa sem ohranila spomin. Med spanjem sem sanjala tajgo, mamo, jelene,« pripoveduje domačinka Lidija Rečkina.

Lidija sedi za majhno leseno mizo, na kateri ležijo samo ravnokar ujet in posoljen lipan, sveže pečen kruh in krompir. Njen oče je bil Rus, mama pa Tofalarka. Lidija stanuje v Zgornji Gutari, a poleti hodi v tajgo, kjer ima njena družina svoje zemljišče s hišo, savno, čumo, ki služi kot poletna kuhinja, celo skedenj, kot so ga imeli vsi prebivalci tajge. Tukaj poleti biva tudi njen mož Aleksander iz Moskve, ki se je pred skoraj 40 leti preselil v Sibirijo in postal lovec.

»Tofalarjevo življenje mora ostati divje, samo tako bomo preživeli,« nadaljuje Lidija. »V sovjetskih časih so nam prepovedali govoriti po tofalarsko, pod okna so hodili partijski aktivisti in nam prisluškovali. Naši dedje so na skrivaj hodili v tajgo, se tam prevažali z jeleni in govorili samo po tofalarsko. Tam, v gorah, so se počutili kot normalni ljudje. Jaz vem, da so jelen ključ do ohranitve Tofalarov. Če bo izginil jelen, bomo izginili tudi mi.«

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane

Spoznajte tudi Udmurte, šamane, ki izdelujejo puške.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke