Udmurti: Šamani, ki izdelujejo puške

V osrednjem Uralu živijo Udmurti – ljudstvo, katerih duša je po več kot stoletju še zmeraj poganska. Ne verjamejo niti v pekel niti v nebesa. Ne vojskujejo se in se tudi ne upirajo. Zase pravijo, da so strogo miroljubni, čeprav izdelujejo kalašnikovke.

Oduvančikina glava je popolnoma prekrita z vezenim šalom, barve las se ne da čisto prepoznati. Lahko bi bila rdeča – za kar bi mnogi rekli, da je znak pravih Udmurtov, ali pa temnorjava.

»Da bi ugotovili, kakšne barve las ima ženska, jo morate pogledati v obraz,« se smeje. Njen smeh izpareva v mrzlem zraku. »Danes so zelo zavajajoči časi. Celo lasje zavajajo,« še doda.

Njeno ime je pravzaprav Svetlana. Oduvančik so jo klicali preden so Udmurti dobili potne liste in »normalna« imena. Tudi ona je poganka, tako kot globoko v sebi vsi Udmurti, pravi. Stojimo zraven svete koče imenovane kuala, ki na prvi pogled izgleda kot navadna ruska lesena hiška.

Oduvančik-Svetlana

»Udmurti so politeisti. Ne moremo natančno opisati v kaj verjamemo. Bistvo našega verovanja je narava, ki ima mnogo bogov.«

V koči je temno, udobno in toplo. Povsod naokoli ležijo obredni predmeti, kot so lonci s plemenskimi simboli za žrtvovanja in šali iz tridesetih let, na katerih so všite podobe drevesa življenja. Vse to so razstavni eksponati, Oduvančik-Svetlana pa je uradna znanstvena sodelavka v Ludorvajskem muzeju Udmurtske republike (1.270 km vzhodno od Moskve) v osrednjem Uralu.

Molilna koča - kuala.

Severnjaki in južnjaki

Mnogi Udmurti s severa in juga že stoletja živijo ob rekah Kama in Vjatka v Udmurtiji. Leta 2010 je tukaj glede na popis prebivalstva živelo 552.000 Udmurtov. V 17. stoletju je skozi severni del republike potekala cesta v Sibirijo, ki je služila kot trgovska pot med Rusijo in Kitajsko, zaradi česar veljajo severni Udmurti za bolj rusificirane od južnih. To je prva razlika med njimi.

Druga ločnica je videz. Na jugu imajo Udmurti rdeče lase in modre oči, medtem ko so na severu temnolasi in temnooki. Tretja razlika je v značaju – južnjaki so odprti, severnjaki pa bolj zaprti. Četrta stvar, ki loči Udmurte med sabo, je vera. Medtem ko jih je večina sredi 18. stoletja sicer sprejela pravoslavno vero, je na jugu še zmeraj mnogo poganskih vasi, več kot na rusificiranem severu.

Ljudje v vsaki vasi se spominjajo, kako so Udmurti sprejeli pravoslavje. Nekateri o tem radi govorijo, drugi pa ne, saj pristopi širjenja vere niso bili zmeraj čisti. Svetlana sicer meni, da je vera stvar genov. Ne more se je prodati ali spremeniti. Udmurtom so včasih pravili »gozdni ljudje«, udmurtščina pa niti ne pozna besede za »mesto«. Najbližja beseda za to je kar in pomeni gnezdo.

»Nismo uporniško ljudstvo. Lahko smo zelo ogorčeni navznoter, ne bomo pa se odkrito upirali. Vse se odvija tiho in mirno.«

Približno tako so Udmurti »vstopili« v Rusijo ob koncu 15. stoletja in za razliko od sosednih Tatarov nikoli niso imeli lastne države. Ljudje so živeli v majhnih naseljih in niso imeli teženj po vladanju.

Nato so se Udmurti začeli sramovati sami sebe …

70 % vasi Karamas-Pelga je še v šestdesetih letih bilo poganske.

Kaj pomeni biti Udmurt?

»Biti Udmurt pomeni biti omejen, ozkogleden,« razlaga Nikita, ki živi v republiški prestolnici Iževsk. Takšna miselnost prihaja iz sovjetske preteklosti, ko je Udmurtija postala ena od industrijskih centrov, Udmurti pa so postali sinonim za nizko izobraženo delovno silo.

»Danes ljudje odprto govorijo o svojih koreninah, včasih pa so raje rekli, da so Rusi. Še posebej zato, ker jim tudi v potnem listu tako piše. Ko so končno prejeli potne liste (kar je bilo šele v drugi polovici sedemdesetih let!), je bila odločitev za mnoge jasna.«

Potne liste so Udmurti dobili šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Nikitina znanka je stara malo čez 30. V njeni družini se udmurtščine ni mnogo govorilo, zato jezika svojega ljudstva ne razume. Udmurtskega jezika se, z izjemo nekaj vaških šol, ne poučuje. Ni ga moč videti ne v obliki javnih napisov niti slišati na ulicah. »Udmurti so skromni ljudje in nečesa vsiljevati ni v njihovi mentaliteti,« pravi Nadja, ki že zadnjih 15 let vodi turiste po Udmurtiji.

Obstaja teorija, da je ta skromnost tudi posledica sramovanja svojih korenin. Narodni ponos se je začel prebujati šele pred kratkim, še posebej v – ne boste verjeli, stripih. Stripi napisani v udmurtščini postajajo vse večji trend.

Nekateri živijo v vaseh, ki so tudi po 100 km oddaljene od mesta.

Šamani z orožjem

Danes je mesto praktično edini vir prihodka. Vas Ludorvaj ima plin, šolo in knjižnico, ne pa tudi trgovine, klinike ali lekarne. Tudi kruh si pečejo sami, pravi Anna Stepanovna.

V šestdesetih letih je bilo 70% vasi Karamas-Pelga poganske. Še vedno se spominja, kako so vsi vaščani stali zunaj na polju z iztegnjenimi rokami kvišku.

Anna Stepanovna

Ludorvaj danes šteje nekaj več kot 1000 prebivalcev, najbližje mesto Iževsk pa je oddaljeno 19 km. Anna Stepanovna dela v muzeju skupaj z Oduvančik-Svetlano. Včasih sta do službe hodili 3 km v vsakem vremenu, danes se vozita.

»Vsi prebivalci Ludorvaja so delali v tovarnah v Iževsku, medtem ko so bili v vasi ogromni kolhozi. Danes kolhozov ni več, obstajajo samo še zasebne kmetije. Dela je, delavcev pa malo. Nekateri živijo v vaseh, ki so tudi po 100 km oddaljene od mesta in se ne premaknejo nikamor. Hiše so iz lesa, okoli njih pa kmetije. Nekateri se preživljajo s prodajo jagod, drugi prodajajo les. Mladi se izseljujejo in se vračajo samo ob vikendih, da obiščejo svoje starše. Tukaj praktično ni ničesar za početi.«

Anna Stepanovna dela v muzeju skupaj z Oduvančik-Svetlano. Včasih sta do službe hodili 3 km v vsakem vremenu, danes se vozita.

Večina Udmurtov dela v tovarnah, tako kot že pred stoletjem. Zanimivo naključje je privedlo do tega, da to izredno miroljubno ljudstvo izdeluje orožje. Polovica tovarn v Iževsku je orožarskih, vključno s koncernom Kalašnikov. Še zmeraj se spominjajo karikature v časniku NY Times iz leta 1993, kjer je bila Udmurtija prekrita z orožjem, zgoraj pa napis, da v kolikor bi se odcepili od Rusije, bi se lahko tri leta borili proti celemu svetu.

Udmurtov pa se ne bojijo zaradi orožja ampak zaradi prepričanja, da so čarovniki.

»Oni so šamani, ki opravljajo zdravilne obrede.«

»Šamanizem ni izginil. Zagotovo še obstajajo zdravilni obredi,« pove Anna Stepanovna z resnim in globokim glasom. Njene oči so zelene, prebijajoče in bistre. Obstaja zgodba o direktorju kolhoza, ki je nekoč splavil molilno kočo (prej omenjeno kualo) na reki. Samo nekaj dni zatem je umrl. Morda gre za naključje, ali pa tudi ne. Le kdo bi vedel …

Ludorvajski muzej.

Svoje korenine danes odkrivajo tudi Vepsi iz Karelije.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še:
Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija