Pozabljeni narodi Rusije: Voti

Margarita Novoselova
Na svetu je ostalo manj kot sto predstavnikov ljudstva Votov. Vsako leto se ob svojem prazniku zberejo v eni od dveh vasi, kjer še živijo in ohranjajo svoje običaje.

Na jasi blizu vasi Lužici v Leningrajski regiji je praznik. Vsi so oblečeni v narodne noše: žene nosijo rdeče sarafane z belimi predpasniki in imajo na glavah vence, moški pa igrajo in pojejo narodne pesmi v finskem, votskem in ižorskem jeziku. Rokodelski mojstri prodajajo tradicionalne predmete: ugrofinske lutke za srečo, okraske in t. i. ivan-čaj (Chamérion angustifólium), zvit in posušen na poseben votski način.

»Ob našem prazniku vsak prinese nekaj za na skupno mizo, zato se ji reče tudi 'Lužička skupna miza',« mi razlagajo tukajšnji Voti, medtem ko me vabijo v kolo.

Lužici so mala vas, stara petsto let. V njej živi 60 prebivalcev, v glavnem starcev. Do tega kraja ni lahko priti. Iz Peterburga boste potovali več kot štiri ure z avtobusom, z dvojnim presedanjem, nato pa boste hodili še nekaj kilometrov peš.

Ko sem se sprehajala med hiškami, okrašenimi z narodnimi okraski in lutkami ročne izdelave, sem se pogovarjala z Olgo, ki se tudi sama ukvarja z rokodelstvom.

»To niso navadne lutke,« pravi Olga. »Lutke za srečo nimajo obrazov in ne služijo igri, ampak človeka varujejo. Izdelane so iste tkanine kot obleka. Lutk se ne sme žaliti. Voti verjamejo, da lutka vse čuti in da v sebi nosi silo narave ter njihovega naroda«.

Od votske kulture se je do danes najbolj ohranila njihova kuhinja. Glavne jedi Votov so bile ržen kruh s kvasom, ržena in ječmenova kaša, repa in ovseni ali ječmenov zdrob iz prepraženih zrn. Ob prazniku se pečejo ječmenove lepinje, ki služijo kot prigrizek ob domačem pivu. Ribe so pripravljali na železni palici – najprej so jih očistili, nato nataknili na palico in postavili v peč. Vse te jedi pripravljajo tudi današnji Voti.  

»Zelo radi pečemo pite. Prinašamo jih na vsako skupno pojedino,« pravi Sergej, eden od gostov na proslavi. »V Lužicah hrane ne morete kupiti, takšno je pravilo. Tukaj je navada, da ljudje drug drugega gostijo.«

Voti v Rusiji

Lužičko skupno mizo tukajšnji prebivalci organizirajo vsako leto, tokrat že šestnajstič zapored. Voti sami sebi pravijo »Vod« ali »Vodčani«. To je najmanj številčen od vseh 17 ugrofinskih narodov, ki živijo v Rusiji. Glede na zadnji popis iz leta 2010 ima to ljudstvo samo 64 pripadnikov. Današnji Voti so narod, ki izginja.

Največje izgube so Voti utrpeli med represijami v 30-ih in med drugo svetovno vojno v letih 1941-45, ko so boji potekali prav na njihovem ozemlju. Mnogi so migrirali v Estonijo. Šele po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so se začele stare tradicije kulture in jezika znova obnavljati. Votski jezik se je delno ohranil v Estoniji, kamor se je preselilo mnogo Votov.

Voti so živeli ozemlju današnje Leningrajske regije že med 1. in 4. stoletjem. Prvič so kot ljudstvo v pisnih virih omenjeni leta 1069. Bili so poljedelci, častili so zemljo in gozd. Pravoslavje so sprejeli kmalu, v 20. stoletju pa so se že popolnoma asimilirali.

»Same smo napravile te kostume,« mi na lužičkem prazniku razlagajo babice v šivanih nošah močnih barv, medtem ko z rokami gladijo svoje sarafane. »Udeležile smo se posebnih tečajev, da smo se naučile, kako so to nošo nosile naše babice.«

Voti danes nosijo narodno nošo samo ob praznikih, prej pa so to bila njihova vsakodnevna oblačila. Dekleta so nosila sarafane iz belega lanenega platna, brez rokavov, preko katerih so nosile kratek ženski plašč. Za okras so služili čepica in pasovi. Poročene ženske so nosile pokrivala iz bele tkanine in modre sarafane. Moški kostumi so se proti koncu 19. stoletja nehali razlikovati od vsakodnevnih oblačil. Obdržala se je samo kapa z rdečim vrhom.

»Danes mladi tega ne nosijo niti ob praznikih,« zavzdihne Jelena. »Naše glavne aktivistke so babice. Otroci se postopoma vključujejo. Na primer, v šoli sosednje votske vasi Krakolje otroci pojejo narodne pesmi in igrajo ter se učijo stare tradicije v ansamblu Linut.

Usoda votskega jezika

»Poskušamo vrniti votski jezik, vendar je jezik zahteven, učbenikov pa je malo,« pravi Tatjana Jefimova, ki ustanavlja votski muzej v vasi Lužici. Večino 20. stoletja so Voti svoj jezik govorili samo doma in skrivali svojo identiteto, ki je bila zatirana. UNESCO je votski jezik vključil v Atlas svetovnih jezikov kot 'jezik v kritičnem stanju'«.

Narodne vezenine z votsko simboliko, recepti za pite, ročno izdelane lutke in redke fotografije – vse to je Tatjana zbrala in razstavila v svoji hiši, v kateri je uredila muzej. Eksponate so ji prinesli tukajšnji prebivalci iz lastnih družinskih arhivov. Kljub temu, da je muzej dvakrat gorel v požaru (leta 2001 in 2006), še zmeraj stoji, k Tatjani pa prihajajo gostje iz različnih mest in držav.

»Vasi Krakolje in Lužici sta zadnja kraja v Rusiji, kjer Voti živijo na kupu, sicer je njihovo ljudstvo razkropljeno in asimilirano v mestih,« pravi antropologinja Olga Konjkova. Prav ona je ustanovila Center avtohtonih ljudstev Leningrajske regije. Olga z družino živi v Sankt Peterburgu in se ukvarja z obnavljanjem votske in ižorske tradicije.

Center za avtohtona ljudstva Leningrajske regije pomaga ljudem, da najdejo svojo identiteto. Prirejajo se predstave v votskem jeziku, ljudje se učijo jezika, pojejo in izdelujejo narodno nošo. Mnogi Voti imajo močne vezi s sorodniki, ki so odpotovali v Estonijo, tako da še obstaja upanje za preporod tega ljudstva.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: