Perm: Rusko mesto blizu Urala, kjer se spominjajo slovenskih vojakov in imajo radi slovenščino

Mesto je nastalo zaradi donosnih kovin

Zgodovinski pregled deloma temelji na starejšem članku dopisnika Russia Beyond. Več o slovenskih sledeh v mestu preberite nižje.

Geografsko ime Perm se je pojavilo že v 12. stoletju v znameniti Povesti o minulih letih, kjer je opisovalo širše območje med rekami Vičegda, Pečora, Ižma, Višera in Kama, ki je bilo pod gospodarskim vplivom Novgoroda in zanimivo zlasti zaradi dragocenega krzna. Današnje mesto Perm pa ima korenine v času Petra I. Velikega, ki si je prizadeval za gospodarsko izkoriščanje kovinskih rud na Uralu.

Glavno vlogo pri ustanavljanju novih uralskih naselij je takrat igral Vasilij Tatiščev, zgodovinar in velik oboževalec ruskega carja-reformatorja. Vas Egošiha (staro ime kraja) je tako postalo središče za pridobivanje bakra in sedež topilnice; za letnico uradne ustanovitve mesta velja leto 1723, ko se je začela gradnja glavnega proizvodnega obrata, ki je bil med drugim pomemben za proizvodnjo topov za rusko vojsko. Poleg kovin je pomembno vlogo za mestno gospodarstvo odigralo tudi pridobivanje soli.

Leta 1781 je Katarina II. Velika naselje spremenila v upravno središče na Uralu in mu nadela današnje ime Perm. O tem, od kod se je sploh vzelo ime Perm, je več teorij: ena teorija ime razlaga z združitvijo imen dveh plemen v bazenu reke Vičegda – Em in Per. Dve razlagi sta povezani s folkloro in mitologijo: ena legenda govori o komijsko-permškem vojščaku Peri, v drugih zgodbah pa se pojavlja Biarmija, lokalna izpeljanka besede Biarmland, ki je v skandinavskih sagah označevalo neko ozemlje vzhodno od Skandinavije, bogato s krznom in kovinami. Še ena teorija ime povezuje z besedo »parma« v komijško-permškem jeziku, ki označuje vzpetino, prekrito s pragozdom, vendar strokovnjaki to razlago pretežno zavračajo zaradi fonetičnih posebnosti.

Možnost za postanek na Transibirski železnici

Lokacija, ki je v širšem območju bazena reke Volge in z njo povezanih voda, je Permu omogočila, da se je v 19. stoletju razvil v prometno vozlišče za transport kovinskih rud, soli in mineralov s širšega območja. Leta 1846 so se na Kami pojavili parniki, leta 1863 so ga vključili na glavno prometnico do Sibirije, leta 1878 pa je bila z uralsko železnico Perm-Jekaterinburg postavljena osnova, da mesto postane sestavni del znamenite Transibirske železnice, dokončane v začetku 20. stoletja. Kljub prometni povezanosti je bila širša regija okrog mesta ravno dovolj odmaknjena, da je postala območje za izgone političnih nasprotnikov v carski Rusiji in potem še sovjetska taborišča. Če vas zanima slednje, je še danes mogoče v bližini mesta obiskati taborišče Perm-36, ki je danes odprto za obiskovalce.

Med državljansko vojno je bilo mesto za kratek čas utrdba bele garde in je utrpelo precejšnje uničenje, v 30. letih pa je spet postal industrijsko močno mesto in ohranilo takšen status vse do danes. Poleg kovinsko predelovalne industrije so močna področja še strojegradnja, naftno-predelovalna, kemična in prehrambena industrija. Je tudi mesto s kakovostnimi gledališči in galerijami, Perm pa naj bi bil tudi zgled za mesto, ki ga upodablja Pasternak v romanu Doktor Živago. Če vam je bližje aktiven oddih, so v okolici na voljo smučanje, jahanje, rafting … za manj aktivne pa je na voljo lokal s palačinkami v slogu Matrice.

Slovenci, ki niso hoteli streljati na slovanske brate iz Rusije

Mesto ima poseben pečat v zgodovini rusko-slovenskih stikov. S stihijo prve svetovne vojne so se mnogi vojaki in oficirji avstro-ogrske vojske znašli v taborišču za vojne ujetnike Verhnije Mulli, kjer se danes namesto istoimenskega naselja nahaja Industrijska četrt mesta Perm. Tam so jih začeli sprejemati po letu 1915, ko je zmanjkovalo primernih kapacitet v Sibiriji.

Kot pojasnjujejo v tamkajšnjem Muzeju za zgodovino Industrijske četrti Perm, je bilo med njimi tudi na tisoče Slovencev, ki niso hoteli dvigniti orožja proti bratskemu ruskemu narodu in so raje pristali na ujetništvo v Rusiji. Skupaj s pripadniki drugih narodov avstro-ogrske države, predvsem Slovani in Madžari, so jih namestili po različnih zasebnih hišah in ustanovah, komunikacije z domačini pa jim načeloma niso prepovedali.

Po besedah predstavnikov muzeja so oblasti spoštovale Haaško konvencijo in rusko zakonodajo, ki sta predpisovali človeško ravnanje z ujetniki, medicinsko in materialno pomoč ter ustrezno prehrano. Ujetniki so smeli ohraniti svoje uniforme in premoženje, imeli so pihalni orkester in jedilnico, kjer je bila hrana lahko celo boljša od povprečne prehrane lokalnih prebivalcev, navadni vojaki pa so praviloma delali po 12 ur poleti in 10 ur pozimi, pravijo v muzeju. Leta 1920 se je začelo vračanje ujetnikov v domovino, pri čemer je Perm služil kot tranzitna točka. Nekateri ujetniki pa so tudi potem ostali pod Uralom, bodisi zato, ker so tu že pognali svoje korenine, bodisi zato, ker so verjeli v izgradnjo nove sovjetske družbe. Umrle, ki se nikoli niso vrnili domov, so pokopavali tam, na ruski zemlji.

O vseh teh dogodkih danes priča spominska plošča »V spomin na Slovence, ki so se po volji usode znašli v Rusiji«, zaenkrat še edino spominsko obeležje o slovenskih vojakih v Rusiji. Na pobudo permskega oddelka Društva Slovenija-Rusija in s podporo S. A. Bivaljceva je bila 30. novembra 2007 nameščena na fasado zgradbe lokalne podružnice Sberbanke, kjer so bili nekoč nastanjeni ujetniki iz vrst oficirjev. Pozneje so ploščo zaradi gradbenih del odstranili in sedaj kaže, da bo kar trajno ostala v omenjenem muzeju. Novembra 2016 jo je na novi lokaciji obiskal tudi prejšnji slovenski veleposlanik v Rusiji Primož Šeligo. »Spominska plošča pripoveduje zgodbo o nekem eksponatu, o vojni in miru, o pogumu in časti, zgodbo, ki jo moramo pomniti in ohranjati. Mi vemo in pomnimo …« so takrat odzvanjale besede v navezavi na redek rusko-slovenskih spomenik.

Nasploh je lahko obisk Muzeja za zgodovino Industrijske četrti Perm zanimiv postanek za popotnike v tem mestu. Poleg slovenske spominske plošče so na voljo redne ekskurzije po bogatih razstavah »Vojna in otroci«, »Trakec sv. Jurija«, »Prapor zmage«, »Svet iz otroštva moje babice«, »Pionir je na prvem mestu!« in »Četrt, usmerjena v prihodnost«, ob tem pa potekajo še različne prireditve, srečanja, začasne razstave in znanstveno-raziskovalne aktivnosti.

V Permu bi se radi učili slovenščine

Perm je dolgo časa veljal za edino mesto zunaj Moskve in Sankt Peterburga, kjer se je predavala slovenščina na univerzi, za kar gre zasluga Jekaterini Mihajlovni Storoževi, ki je poučevala slovenščino na Državni univerzi v Permu v okviru izbirnega lektorata. Storoževa, ki je sama doktorirana na isti univerzi, je vrsto let vlagala veliko naporov v poučevanje slovenščine in krepitev vezi z Univerzo v Ljubljani. Poleg samega lektorata so potekali večeri slovenske poezije, filma itd., ki so bili odprti za širšo javnost.

Kot pojasnjuje Jelena Penjagina s katedre za teoretično in aplikativno jezikoslovje na Filološki fakulteti Univerze v Permu, slovenščine ta trenutek žal ne poučujejo več, a računajo, da se bo situacija v prihodnje spremenila, saj je med predavatelji in študenti za jezik zelo veliko zanimanje. Na katedri tudi sedaj, ko ni lektorata, z veseljem sodelujejo na znanstvenih konferencah, izmenjavah in poletnih šolah slovenščine. V prihodnje gre pričakovati tudi krepitev gospodarskih vezi med Permom in Slovenijo – bojda slovenska podjetja že čakajo na predloge za kakšen konkreten projekt.

Skratka, predlagamo, da si med iskanjem novih destinacij v Rusiji ali načrtovanju potovanja po Transibirski železnici zabeležite tudi Perm, kjer vas bodo kot gostov iz Slovenije nadvse veseli.

Spoznajte še naslednjo postajo onkraj Urala: Jekaterinburg, glavno mesto Urala in kraj, kjer se začne ruska Azija

Ali nekaj predlogov za potovanje po Uralu: 10 stvari, ki jih morate izkusiti na Uralu